17 feb 2016

Benecia 15 anni di tutela della minoranza slovena - Benečija pokazatelj učinkovitosti norm za zaščito slovenske manjšine





14 febbraio2001, sono passati 15 anni dall'approvazione della legge 38/2011 per la tutela della minoranza slovena in Italia,che tra le altre cose ha riconosciuto l'esistenza delle comunità linguistiche nella provincia di Udine ed ha statalizzato la bilingue di San Pietro.Lunedì 15 febbraio a Gorizia si è tenuta una tavola rotonda organizzata dall'Associazione Darko Bratina e dalla SKGZ  durante la quale Stojan Spetič e Miloš Budin intervistati dal giornalista Rado Gruden hanno ricordato il difficile iter per l'approvazione della legge. 



14. februarja je minilo 15 let od sprejetja državnega zakona 38/2011, tako imenovanega zaščitnega zakona za Slovence v Italiji, ki je med drugim tudi dokončno priznal prisotnost slovenske jezikovne skupnosti v videnski pokrajini in podržavil dvojezično šolo v Špetru. O zahtevni poti, ki je privedla do tega zakona, o njegovem udejanjanju in o koriščenju pravic, je tekla beseda na okrogli mizi, ki sta jo priredila Združenje Darko Bratina in Slovenska kulturno-gospodarska zveza v ponedeljek, 15. februarja, v Gorici. Svoja razmišljanja in spomine sta podala Stojan Spetič in Miloš Budin, s katerima se je pogovarjal novinar Rado Gruden.

V času sprejemanja zaščitnega zakona je bil kasnejši senator in vladni podtajnik Miloš Budin podpredsednik deželnega sveta, bivši senator Stojan Spetič pa svetovalec za manjšinska vprašanja v vladi, ki jo je vodil Massimo D’Alema (ta je tudi v svojem programskem govoru podrobno spregovoril o manjšinskih pravicah). Oba sta torej neposredno sledila nastajanju samega zakona in zahtevni poti do njegove odobritve.
Na srečanju v Gorici sta se nekdanja slovenska parlamentarca spomnila mučnih in trdih pogajanj glede posameznih členov, dogovarjati pa se je bilo treba tudi z desno sredino, saj je bilo potrebno, da se kdo vzdrži ali da kdo določene člene zakona podpre. Vsa razprava je potekala v poslanski zbornici, medtem ko je bilo v senatu treba paziti na to, da ne pride več do nobenih sprememb, zato da bi bil zaščitni zakon dokončno sprejet pred zaključkom zakonodajne dobe. Če to ne bi uspelo, je vprašljivo, kdaj bi Slovenci v Italiji dobili zaščitni zakon, ki je bil med drugim v danih razmerah vsekakor maksimum, kar se je dalo doseči, sta ocenila slovenska politika. Budin je povedal, kako so na primer tedanjega poslanca Giovanardija desnosredinski kolegi obmetavali s kovanci in papirnatimi izdelki, ker je odločil, da bo zakon podprl. Spetič pa je med drugim izpostavil vlogo tedanjega slovenskega senatorja Mitje Volčiča, ki je imel nalogo, da v senatu prepreči katerokoli spremembo zakona, pa čeprav bi šlo za izboljšavo. Volčič je takrat v senatu prebral (dogovorjeno) pismo tržaškega škofa Evgena Ravignanija, ki je brezpogojno podprl zaščitni zakon. S tem je slovenski senator dejansko dosegel, da je zakon podprla skupina demokristijanov. V Rim je vsekakor v tistem obdobju prišlo jasno sporočilo, da deželna (Antonione), tržaška (Illy) in cerkvena (Ravignani) oblast podpirajo Slovence v njihovih prizadevanjih za zaščitni zakon, je dodal Budin. Spetič pa je še povedal, kako je takrat predsednik senata Mancino v dogovoru s predsednikom Italije Ciampijem sam še pred glasovanjem v senatu popravil nekatere datume oziroma roke, ki so bili zgrešeni, saj je bilo besedilo v poslanski zbornici odobreno že leto prej. Tudi to bi lahko bil razlog, da bi moralo besedilo spet v poslansko zbornico.
Zaščitni zakon in Slovenci
v videnski pokrajini
Od Cassandrove komisije dalje v sedemdesetih letih je bila stalna skrb to, da se zaščiti najšibkejši del slovenske manjšine, to je Slovence na Videnskem. “Po sprejetju zaščitnega zakona so v Benečiji dvojezični napisi rasli kot gobe, kar je zame znak pozitivnosti zakona. Lahko se vnedogled prepiramo glede integralne dvojezičnosti, Benečija je zame pokazatelj učinkovitosti zaščitnih norm,” je poudaril Spetič. Med nastajanjem zakona je bila predmet spora tudi vnaprejšnja določitev območja zaščite. “Slovenska skupnost se je odpovedala sodelovanju, ker je vztrajala pri vnaprej določenem seznamu občin, v katerih bo veljala zaščita. Mislim pa, da bi izgubili vsaj polovico, če že ne več, beneških občin, če bi se morali pogajati za določen seznam,” je ocenil Spetič in kot eno izmed pozitivnih lastnosti zaščitnega zakona omenil tudi to, da je območje zaščite še vedno mogoče tudi razširiti, upoštevajoč tudi dejstvo, da veliko Slovencev živi v občinah, ki niso tradicionalno dvojezične.
Pomembna vloga
paritetnega odbora
Seznam dvaintridesetih občin, od katerih jih je največ v videnski pokrajini, je tako sestavil paritetni odbor, za katerega tako Spetič kot Budin menita, da je zelo dober instrument. Spetič je tudi pohvalil delo sedanjega odbora pod vodstvom predsednice Dobrilove in se spomnil težavnih začetkov, ko je njegovo delovanje ovirala prisotnost skrajnih desničarjev. Po drugi strani pa je ob glasovanju o seznamu občin, v katerih se bo izvajala zaščita, prav desničar Ritossa s tem, da je ostal v dvorani (čeprav je zahteval preverjanje števila udeležencev), zagotovil sklepčnost seje. Po Spetičevem mnenju pa je tudi glede delovanja paritetnega odbora še marsikaj nedorečenega oziroma se nekatere njegove pristojnosti ne upoštevajo, sam pa obžaluje tudi dejstvo, da odbor ni dokončno sestavil poenotenega besedila manjšinskih pravic, neke vrste kodeksa.
Koristnost in nadgradnja zaščitnega zakona
Osnovni cilj zakona je vsekakor ohranitev slovenskega jezika in kultura, je poudaril Budin in dodal, da sam rezultate preverja preko števila vpisov v slovenske šole, saj je teh sorazmerno več kot je povprečje v deželi. To je nedvomno pozitivno, saj se tam mladi povezujejo s slovensko identiteto, je ocenil Budin, ki je prepričan, da je tudi to zasluga zaščitnega zakona, ki je “omogočil, da je popustila določena napetost, zaprl neko zgodovinsko poglavje in odprl novo.” Sicer pa je Budin mnenja, da je treba o učinkovitosti zakona (in na isti osnovi tudi določati prioritete znotraj manjšine) soditi na podlagi določenih kazalnikov: z vidika potreb za ohranitev jezika in kulture (ni nujno, da imajo mlajši in starejši glede politike v korist manjšine isto menje, je opozoril), njegovega odnosa z demokracijo, njegove povezave s splošnim razvojem prostora, kjer živimo Slovenci, kako vpliva na odnose z Deželo, s Slovenijo, s preteklostjo, pa tudi v luči globalizacije. Kar zadeva samo nadgradnjo zaščitnega zakona, pa je Budin prepričan, da je še veliko dela že za njegovo popolno uresničevanje, prav tako ni gotov, koliko bi lahko bile določene spremembe v sedanjih razmerah izvedljive. Sam ocenjuje, da bi lahko še vedno dosegli slovensko sekcijo na konservatoriju Tartini, potem ko je prišlo do zamenjav v vodstvu v Trstu in v Rimu. Sicer pa meni, da se lahko nove norme vnašajo na posameznih področjih v specifično zakonodajo, na primer na šolskem področju.
Spetič je glede glasbenega šolstva nekoliko bolj pesimist, ocenjuje pa, da bi morali šolstvu zagotoviti večjo avtonomijo in doseči, dokler imamo še svojega zastopnika v Rimu oziroma smo del vladne koalicije, da se v določenih členih odpravi omejitev, ki predvideva, da se ti izvajajo, če to ne predstavlja dodatnih stroškov za državo. Nujno pa je treba doseči spoštovanje člena o olajšanem zastopstvu. Z novim volilnim zakonom bo skoraj nemogoče ohraniti svojega predstavnika v parlamentu, je poudaril in napovedal, da bo verjetno tudi o tem zakonu razpisan referendum. Če bo volilni zakon na njem padel, Spetič upa, da bo priložnost, da se to vprašanje reši drugače.
Ob koncu je bilo govora še o vračanju Narodnih domov oziroma Trgovskega doma. Oba sogovornika sta se strinjala, da morajo to biti središča za srečevanje jezikov in kultur, mesta sožitja in zbliževanja različnih etničnih skupin.
http://novimatajur.it/attualita/benecija-pokazatelj-ucinkovitosti-norm-za-zascito-slovenske-manjsine.html

1 commento:


Il tuo commento è l'anima del blog,
Grazie della tua visita e torna ogni tanto da queste parti , un tuo saluto sarà sempre gradito. *Olgica *

ultimo post

auguri