8 feb 2016

L'ALBERELLO SPETTINATO:favola resiana

 da "Dvi biside po nes" (Due parole in resiano)

SILVANA PALETTI

Te rizberjani jarbulčić
 Onde nur noga timpa, gre po Čilcè je bil prišil te nun Vihar nu an šil nu obračal nu ta na ni mu wozo, tezal ziz Farjula, hiše, jarbule nu brawčiće. An sil nu sjal na mlino, an mel tò vliki delo nu an ni mogal se mudit. Pur pale dnuw dopo, so wrastle karji rožicow, jarbulčićow, karji wutručić ka so ǧiujali nu ne lipe hišice. Ano sri noga tarenja, sam je bil wrastal dän čudni jarbulčić. To ni bil ne rat brina, ne rat buk, ne hruška, ma pa dän jablen to ni bil. An mel ne dulge veje ka so mu lampale po zemjè, basane vija, ne druge so šlè na won, basane rož anu ne druge zavite u kolača, basane kukušic. Anu wsaki din an rastal bujè, nu bujè. Wsì so ga gledali, nu se čudili, ma ni so stali daleč zakoj to bil dän čudni, ste veje ristrantane, rudi rizberjan. Makoj sunčace mara kadä to ga pujubilo nu vitar ǧujal ziz njimin. Karji čas vitar iskal za ga počasat, ma won an bil se našinal itako. An bil se našinal rizberjan. Ma dän din jarbulčić je se štufäl bit sam ano dolo po čoko so sle sulzice, nu sulzice so paršlè rojce, nu rojice rojalčići nu rojalčići putokave. An bil väs wići anu pa zemja je bila cwajni. Nu sulze nu wodica šla dolo po lanita, dolo po lanita od Čalcä. Dän wtićačić za ne si zmučit nogice an wlital ta na jarbulčić nu w vejico w vejico skučuwal nu zapel no wižico. Alore jarbulčić je bil kontent da an nalizal noga kompanja, itako an ni jokal vić anu usanul.

L’alberello spettinato
 Tanto tempo fa su per Čelce passò il signor Vihar che mise tutto in subbuglio. Su un grande carro venendo dal Friuli trascinava case, alberi e tanti animali, seminando a mulinello si dava il suo gran da fare. Dopo un po’ di giorni in Čelce c’erano tanti fiori, alberi, bambini che giocavano e tante belle casette. In mezzo ad un prato solo, solo era cresciuto uno strano alberello, non era nè un pino, nè un faggio, nè un pero, ma neanche un melo. Era uno strano alberello con lunghi rami che pendevano verso terra carichi di foglie, altri all’insù con tanti fiori, altri ancora arrotolati come le ciambelle pieni di pigne. E ogni giorno cresceva sempre di più. Tutti lo guardavano e si meravigliavano ma ne stavano lontani perchè era strano con quei rami sparpagliati sempre spettinato. Soltanto il sole di tanto in tanto lo accarezzava ed il vento giocava fra i suoi rami e tante volte aveva cercato di pettinarlo, ma lui era nato così, era nato spettinato. Ma un bel giorno l’alberello stanco di essere solo, lungo il tronco scesero le lacrime che divennero rigagnoli, i rigagnoli divennero ruscelli. Era tutto bagnato, anche la terra era bagnata e le lacrime e l’acqua scendevano lunghe, bagnando le guance di Čelce. Un uccellino per non bagnarsi i piedini si pose sui rami dell’alberello e saltellando di ramo in ramo cominciò a cantare. Allora l’alberello spettinato felice di aver trovato un compagno smise di piangere e si addormentò.

1 commento:


Il tuo commento è l'anima del blog,
Grazie della tua visita e torna ogni tanto da queste parti , un tuo saluto sarà sempre gradito. *Olgica *

ultimo post

auguri