25 lug 2016

Letteratura slovena:Oton Župančič

Oton Župančič
 Oton Župančič (Vinica, 23 gennaio 1878  Lubiana, 11 giugno 1949) è stato un poeta sloveno.
Appartenne a famiglia agiata, e poté studiare a Novo Mesto, a Lubiana e a Vienna. Per vari anni peregrinò in varie capitali europee e poté fare esperienza diretta di tutte le correnti letterarie dell'epoca.
Il suo stile inizialmente si ispirò alla poesia popolare per poi affrontare tutti i temi della vita e dell'arte, creando una lirica vivace e ricca di sentimento che fece di lui uno dei maggiori poeti sloveni.
Fra le sue raccolte si ricordano soprattutto Attraverso la pianura, del 1904, Monologhi, del 1908, All'alba di San Vito, del 1920 e La pervinca sotto la neve del 1945. Nel 1924 Župančič scrisse anche un dramma, Veronica di Desenice, con minore successo. Fu autore di una copiosa produzione di versi per l'infanzia e di numerose traduzioni da altre lingue in sloveno.
In Italia vi sono a lui dedicate due scuole primarie con lingua d'insegnamento slovena, una a Gorizia e una a Trieste, e una via nel paese di Jamiano nel comune di Doberdò del Lago.
la sua famiglia

Opere

Raccolte di poesie

  • Čaša opojnosti ("Il calice dell'ebbrezza", 1899)
  • Čez plan ("Attraverso la pianura", 1904)
  • Samogovori ("Monologhi", 1908)
  • V zarje Vidove ("All'alba di San Vito", 1920)
  • Zimzelen pod snegom ("La pervinca sotto la neve", 1945)

Letteratura per ragazzi

  • Pisanice ("Uova di Pasqua" 1900)
  • Lahkih nog naokrog ("Infanzia trascurata", 1913)
  • Sto ugank ("Cento setacci", 1915)
  • Ciciban in še kaj ("Ciciban e oltre", 1915)

Commedie

  • Noč za verne duše ("Una notte per le anime fedeli", 1904)
  • Veronika Deseniška ("Veronica di Desenice", 1924)
casa natale a Vinica
testo Licenza Creative Commons da https://it.wikipedia.org/wiki/Oton_%C5%BDupan%C4%8Di%C4%8D
immagini da https://www.facebook.com/pavla.zumanmajcen?fref=ts

Hvala Pavla


Enega največjih slavospevov domu in domovini je zapel tudi Oton Župančič v svoji Dumi, tej pretresljivi podobi našega izseljenstva.
"O rodni dom, o hiše očetove streha ti!
Siromaku si grad in popotniku v dalji uteha ti:
golob izpod tujega neba trepeče nazaj,
hrepenenje mu je pokazalo i pot i kraj;
kaj lastovka v južnem poletju strpeti ne more?
Na gnezdo spomin jo nese čez morje, čez gore.
Golobje nad hišo gorečo omamljeni krožijo …
moje misli nad rodino pusto osamljene tožijo …
Siv dan je prišel; razšli smo se vprek in v šir,
kamor gnala je sila življenja in srca nernir;
ostale pod streho so lastovke v varnem zavetji —
med nas je usekalo in nas razteplo po sveti …
Mladost je zdaj moja bujno glavo povesila,
a misel se tajna je v ptico podnebno vtelesila,
ni bila golob več, ki obletava požar,
zdaj bila je orel, ki so mu peruti vihar,
oči so mu bliski, hiteči v temino-daljino,
iskale, našle so; ne doma, vse več: domovino … " (odlomek)

Nessun commento:

Posta un commento


Il tuo commento è l'anima del blog,
Grazie della tua visita e torna ogni tanto da queste parti , un tuo saluto sarà sempre gradito. *Olgica *

ultimo post

auguri