avviso

Questo sito utilizza i cookie per migliorare servizi ed esperienza del lettore. Se decidi di continuare la navigazione consideriamo che accetti il loro uso . Per le informazioni sulla Privacy leggere la Google Policies Privacy

Se continui nella navigazione accetti il loro uso. OK | Per +INFO

VOTAMI

classifiche

saluti

saluti
lingue parlate in fvg

lingua e identità etnica

lingua e identità etnica

25 nov 2016

50 anni del giornale Dom

Letos slavi svojo 50-letnico kulturno verski list Dom. Ustanovili so ga decembra 1966 beneški duhovniki Mario Laurencig, Emil Cencig in Valentin Birtig, da bi tudi s pomočjo glasila (najprej je bil medžupnijski bilten) širili bogastvo krščanske vere, domači jezik in kulturo, poudarjali pomen vrednot, potrebo po gospodarski rasti Nadiških dolin, predvsem pa povezovali duhovnike in vernike, da bi skupaj postali složna, močna in pogumna skupnost z jasno slovensko podobo. Ustanovitelji so namreč želeli prispevati k ohranjanju slovenske jezikovne in kulturne dediščine.
»Dom ni prazna beseda, je naše življenje,« je bilo zapisano v prvi številki verskega lista, v kateri so svojim bralcem razložili, zakaj so izbrali prav to ime. Časopis ima danes sedež v Čedadu, njegov odgovorni urednik pa je mons. Marino Qualizza.
Kako boste obeležili Domov jubilej?
“Najprej bomo imeli v nedeljo, 27. novembra, ob 11. uri slovesno mašo pri Devici Mariji na Krasu (Dreka), pridružil pa se nam bo tudi cerkveni pevski zbor iz Ukev v Kanalski dolini. Dreko smo izbrali zato, da se ob tem jubileju vrnemo tja, kjer se je Dom pravzaprav rodil (pri Sv. Štoblanku), kjer je zagledal luč, z upanjem, da jo bo gledal še naprej.”
Petdeset let je dolgo obdobje, Dom pa še naprej ohranja svoje poslanstvo. Kaj vse se je spremenilo?
“V prvih letih je Dom izdajal gospod Mario Laurencig, zanj pa je pisal samo gospod Emil Cencig. Časopis naj bi bil mesečnik, a so bile razmere take, da to ni bilo vedno mogoče. Po potresu so se časopisu pridružile mlajše sile, tako da je Dom redno izhajal mesečno, nato pa vsaka dva tedna. Ob 25-letnici časopisa smo imeli slovesno proslavo v Špetru, ki sta se je udeležila tudi tedanji predsednik Dežele Adriano Biasutti in Lojze Peterle, ki je bil takrat predsednik slovenske vlade. Želeli smo namreč našim ljudem predstaviti to svojo založniško pobudo, trud, da bi s tem listom povezali slovenske župnije. Dom pa je bil vedno pozoren tudi na dogajanje v naših krajih. Takrat še nismo imeli dvojezične šole, ki predstavlja za našo skupnost velik podvig v okviru naših naprezanj za ohranitev slovenskega jezika in za njegovo rast. Vse, kar zadeva učenje jezika in pisano besedo, nas zelo zanima, saj gre za kulturno rast našiha ljudi.”
Kako gledate na prihodnost beneške skupnosti nasploh?
“S političnega vidika se je marsikaj izboljšalo. Spominjam se, kako je bivši predsednik deželnega sveta Michelangelo Ribezzi prišel k nam v župnišče, a so takoj za njim prišli orožniki, da bi preverili, kdo je in kaj tam počne. Po drugi strani pa je demografsko stanje dramatično. Vasi, še posebno zaselki v najbolj goratih predelih, se praznijo. Kot je pravil gospod Emil Cencig, gre s tega vidika ‘bolj na jok kot na smeh’. Obstaja nevarnost, da se izgubi skupnost, ki se je izkazala za tako močno, da je tu preživela več kot 1300 let. Zato je tudi naša skrb, da prispevamo k temu, da se ohrani, kar smo ohranili doslej.”
Potem ko je Dežela sprejela reformo krajevnih uprav, se zdaj na riformo svoje teritorialne ureditve pripravlja videnska nadškofija, ki naj bi po novem imela le devet župnij namesto 24. Temu vprašanju ste v Domu v zadnjih mesecih posvetili veliko prostora. Katero rešitev predlagate, da slovenski verniki pri tem ne bi bili oškodovani?
“Naš predlog je, da bi v eno samo župnijo povezali slovenske občine ob Idriji, Nadiži in Teru, to se pravi od Prapotnega do Barda. Vsi ti kraji imajo nekoliko drugačno zgodovino, združujejo pa nas jezik in kultura. Enotna župnija bi imela glavni sedež v Čedadu, kamor so v preteklosti naši ljudje redno zahajali na trg. Ne smemo pozabiti, da še zdaj tu živi približno tri do štiri tisoč Benečanov. Povezava v tako župnijo bi bila po našem mnenju koristna, v Čedadu pa bi imeli tako neko središče, kjer bi se lahko srečevali, kjer bi lahko združili naše razpršene moči, tako kot se na primer danes dogaja ob Dnevu emigranta. Kar zadeva slovenske župnike, pa je treba priznati, da smo tisti, ki še opravljamo svoje delo, bližje 100 letom starosti kot 50. Koristno bi bilo, da bi se nekaj mlajših furlanskih župnikov naučilo toliko slovenščine, da bi lahko nadaljevali z našim delom. Nekaj takih primerov je že bilo.”
Kar zadeva slovenski medijski prostor pri nas, je bilo večkrat z različnih strani slišati predloge o tem, da bi lahko imeli v Benečiji en sam, močnejši časopis, če bi združili Novi Matajur in Dom. Kaj vi menite o tem?
“Imeti močnejši časopis ne bi bilo narobe, mislim pa, da je pluralizem koristen za vse. Vem, da so tudi administrativne in finančne težave, vendar mislim, da mora imeti neka skupnost vsaj dva glasova. Gotovo si bomo znali med sabo tudi pomagati in se včasih dogovoriti, pluralizem pa je za našo družbo zelo pomemben.” (T.G.)http://novimatajur.it/attualita/dom-ze-petdeset-let-prispeva-k-ohranitvi-slovenske-kulture.html

1 commento:


Il tuo commento è l'anima del blog,
Grazie della tua visita e torna ogni tanto da queste parti , un tuo saluto sarà sempre gradito. *Olgica *

net parade