10 nov 2016

MALI TONČIČ NOČE BITI "SCLAV" (Izidor Predan)


Zapisan ob stoletnici priključitve Beneške Slovenije v Italiji

Posluževali so se vseh pripomočnikov, da hi jo spravili h zavesti, kar jim je le s težavo uspelo. Karabinierja sta položila brzojavko na mizo in odšla, ko sta vaščanom priporočila, naj pazijo na mater, na vdovo. Od tistega dne ni bila Marija nikdar več pri pravem zdravju. Ostala je vdova s stirimi majhnimi otroki in s starim dedom, Jakobovim očetom, ki je bil tudi skozi bolehav. Samo tisti, ki pozna naše razmere bo razumel, kako je težko vzdrževati otroke, družino brez moškega, brez gospodarja pri hiši. Tončič, ki je bil najstarejš i od bratcev, je moral s svojimi šibkimi močmi nadomeščati gospodarja. Skoraj ni bilo dela, za katero bi ne bil prijel. Vsi so ga imeli radi. Tudi v  š- oli je uspeval, čeprav ni imel časa, da bi študiral. Z najboljšimi redi je dokončal peti razred osnovne š ole. Učiteljica je često nagovarjala mater, naj ga da  študirat naprej, ker je izredno bistre glave. Marijo je bolelo srce, ker ni mogla pomagati sinu, da bi nadaljeval s šolanjem. Za študiranje je potreben denar, ki ga pa ni. Tista majhna pokojnina, ki jo je dobivala za padlim možem, ni zadostovala niti za najmanjše potrebe, za oblačilo in obutev otrok. Poleg tega pa je bil Tončič, kljub svoji mladoletnosti , pri hiši nenadomestljiv. Takrat se je oglasil Tončičev ujec, ki je delal v belgijskih rudnikih. Pisal mu je, naj le gre študirat, če ga je volja, da mu bo tudi on gm o tno pomagal. Nato je prišla  še okrožnica od pristojnega ministrstva, ki je   priporočila krajevnim oblastem, naj pomagajo š tudirat i vojnim sirotam. Zato so odprli po s ebne zavode. V zavesti in v upanju, da bo pomagala svojemu otroku do boljšega življenja, je M arija le napisala prošnjo na  šolske oblasti, da bi sprejeli sina v p oseben zavod. Potem ko je potrkala na številna vrata, je bila končno uslišana. Otroka so sprejeli v za v od v bližini našega Starega mesta . Tončič   je bil zelo navezan na mater, na svoje mlajše bratce, na deda, na hišo, grunt in na vse, kar ga je obkoljevalo . Poleg tega pa se je že zavedal, da je pri hiši koristen in bo materi brez njega zelo težko. Nerad se   je ločil od doma. Vse to je premišljeval, ko je stopal za materjo po stezi v dolino. “Težko vam bo, mama in prav tako bo težko meni. Živeti bom moral pri drugih ljudeh, ki ne govore in ne razumejo našega jezika. Nono mi je vedno pripovedoval, da nas zaničujejo, kot zani­čujejo naš  jezik. Rekel je večkrat, da je moral zaradi tega zapustiti semenišče v Vidmu, kamor ga je bil dal  študirat njegov oče. Kako bom živel med njimi?” “Sinko moj," je rekla mati in zdelo se ji je, da ima srce v grlu, “Bogu se priporoči, ne pozabi ne zjutraj ne zvečer na molitev, ki sem te naučila. Ne pozabi niti naših svetih navad in jezika, kot te je zmeraj učil nono, čeprav se boš  moral pridno učiti tudi drugih jezikov. Ce se boš  pridno učil, bos kmalu končal in se spet vrnil med nas, vesel, da si se toliko nau­čil. Jaz pa te bom obiskala vedno, ko mi bo čas dopuščal." Zadnje besede je izgovorila že z jokavim glasom, kajti vedela je, da bo tudi zanjo ločitev od dragega otroka žalostna in mučna.” Izidor Predan 3- gre naprej

fonte: Novi Matajur del 31 ottobre 2002



monte Matajur
immagine dal web


1 commento:


Il tuo commento è l'anima del blog,
Grazie della tua visita e torna ogni tanto da queste parti , un tuo saluto sarà sempre gradito. *Olgica *

ultimo post

auguri