avviso

Questo sito utilizza i cookie per migliorare servizi ed esperienza del lettore. Se decidi di continuare la navigazione consideriamo che accetti il loro uso . Per le informazioni sulla Privacy leggere la Google Policies Privacy

Se continui nella navigazione accetti il loro uso. OK | Per +INFO

VOTAMI

classifiche

saluti

saluti
lingue parlate in fvg

lingua e identità etnica

lingua e identità etnica

17 gen 2017

Anton Mihelič, nedeljski gost moje družine

MIHELIČ Anton - Škofija Loka  (SLO)1915-Bolzano 1981

Spomini moje mladosti

Anton je bij naš gost ob nedeljah,je hodil v Videm v slovenskih družinah ki mislim je dobil na telefonskem imeniku.Nekateri videmčani  so mu rekli naj gre k Tedoldiju ,uredniku Matajurja,in tako je bilo.
Moja mama je bila zelo gostoljubna ,v našo hišo je hodilo vse sorte ljudi :benečani,slovenci iz Italije in Slovenije ,tudi slovenski konzulj je nas obiskal enkrat.Mama je vse postregla po domače in vsi so se pri nas počutili kod doma.
 Mihelič je naredil meni  portret in  je prodal sliko Belopeškega jezera.
Oče ga je včasih peljal v Benečijo in on je narisal z flomastrom karakteristične hiše z lesenimi balkoni za objaviti na Matajur.
Anton Mihelič se je javij ob nedeljah po telefonu:
-Doberdan gospa Jožica, sem jaz Mihelič ,sem  v Vidmu na železniski postaji ,a lahko pridem vas obiskat?
Potem cez pol ure je bil pri nas ,smo skupaj kosili ,popoldne pa je šel gledat partito .Ko je  bilo konec se je vrnil ,smo večerjali in na koncu dneva moj oče ga je z avtom spremil na postajo.
 Za povratek oče  mu je kupil karto za  Trst.
Pri nas mu je bilo všeč in se je  počutil  kod doma,naša je bila družina slovenska v Vidmu kod  jih je bilo malo.
Mihelič je hodil slikat in prodajat v Sesljan,Gradež,v Benetke,Trbiž ,tudi v Pariz ,kjer je raztavljal v Montmartre. Živel je samo z zaslužkom slik in je imel težko življenje .
Tako za dolgo let,potem pa je izginil in se vrnill ko je imel v Vidmu razstavo,ni prodal nobene slike,prišel je k nam in šenkal  Kraško hišo.
Takrat je bilo zadnikrat ki sem ga videla.


Aggiungi didascalia
Aggiungi didascalia

Belopeško jezero
1959 osebna last



Mihelič  se je rodil v Škofji Loki (1915), v hiši čevljarskega mojstra Antona Miheliča. V zakonu Antona in Frančiške Mihelič se je rodilo pet otrok:Anton je bil tretji sin. Anton je že zelo zgodaj pokazal senzibilnost za umetnost, posebeno za slikarstvo, kiparstvo in glasbo. 
Že v mladih letih ga je pritegnilo delo slikarja Pengova, ki je v župni cerkvi svetega Jakoba slikal oltarno sliko Kristusa. Mešanje in nanašanje različnih odtenkov barve je prevzelo mladega Miheliča.. Ko je svoje zanimanje za umetnost in željo, da bi se šolal v tej smeri, izrazil doma, je s tem sprva razjezil očeta, saj je ta upal, da se mu bo sin Anton pridružil in ga kasneje nasledil pri čevljarski obrti. Kljub prvotnemu neodobravanju je oče popustil, morda zato, ker se je tudi sam občasno lotil rezljanja in je razumel sinovo ljubezen do umetnosti. Mlademu Miheliču se je tako želja izpolnila in po končani osnovni šoli je lahko šolanje nadaljeval na umetno obrtni šoli v Ljubljani, kjer je obiskoval oddelek za kiparstvo in rezbarstvo. Med njegovimi profesorji je bil tudi predstavnik slovenskega ekspresionizma slikar France Kralj. V času ljubljanskega šolanja se je Mihelič lotil restavriranja nekaterih podob križevega pota v župnijski cerkvi svetega Jakoba v Skofji Loki. Šolal pa se je tudi v tujini, leta 1934 se je odpravil na umetnostno akademijo v Prago. Po dveh letih se je vrnil v Ljubljano in se začel preživljati s slikanjem po naročilu, med katerimi so bili predvsem portreti in krajine. V umetniški svet se je začel vključevati z navezovanjem stikov z domačimi predvsem s primorskimi in tržaškimi umetniki, saj je zelo rad iskal motive na Krasu in v Primorju. Boemska plat njegovega značaja in želja po nadaljnjem izobraževanju mu nista dali miru, zato se je leta 1940 vpisal na Accademio di Belle Arti v Firencah in se posvetil študiju slikarstva. Poleg Uga Capocchinija je bil Miheličev profesor v Firencah tudi znani italijanski umetnik Felice Carena, s katerim sta postala dobra prijatelja. Carena se je Miheliču pomagal vživeti v italijansko okolje, posredoval m u je nekaj klasične italijanske manire, ga seznanil z umetnostjo italijanskega novecenta in ga celo predstavil italijanskemu občinstvu.Slikar Anton Mihelič je večji del življenja preživel v tujini, predvsem v sosednji Italiji. Njegov slikarski opus zajema krajine, portrete in tihožitja, preizkusil se je tudi v slikanju abstraktnih motivov. V prostoru, kjer se srečujeta in razhaja ta dve različni kulturi, italijanska in slovenska, je, pod vplivom različnih umetnostnih tokov 20. stoletja.
Leta 1944 se je Anton Mihelič odločil, da izpopolni svoje tehnično znanje na umetnostni akademiji v Rimu.ITrsta je pogosto odhajal na daljša potovanja po Italiji in Evropi ter obiskoval svoje prijatelje, ki so mu večkrat nudili tudi pomoč pri preživljanju. Na potepanjih po italijanskem Krasu, krajih v Tržaškem zalivu in obmejnem visokogorju je iskal nova izhodišča in motive za slikanje. Večkrat se je vračal v Rim in Firence, kjer je obiskoval svojega mentorja Careno, s katerim sta prijateljevala vse do njegove smrti leta 1961. Navdušenje bil tudi nad drugimi evropskimi prestolnicami umetnosti, nadvse ga je očaral Pariz.Leta 1944 se je Anton Mihelič odločil, da izpopolni svoje tehnično znanje na umetnostni akademiji v Rimu. Pri študiju slikanja fresk in dekoracij ga je vodil Ferrucci Ferrazzi, v grafični tehniki se je izpopolnjeval pri Minu Maccariju. Italijanska prestolnica je za Miheliča pomenila pomembno prelomnico, saj je imel tu prvo razstavo, in sicer leta 1947. V rimskem obdobju ga je želja po gibanju in potovanju večkrat zvabila na italijanski jug, zlasti na Sicilijo, kamor je iz Rima pogosto zahajal in tam iskal nove vzpodbude, izhodišča in motive; naslikal je več platen s to motiviko in jih ponavadi prodal kakšni rimski galeriji. Leta 1948 se je Mihelič za stalno naselil v Trstu, kjer se je prebudila njegova želja po poučevanju. Vendar pa mu to ni bilo dano, saj je že v otroštvu utrpel okvaro glasilk in tudi zahtevanega italijanskega državljanstva ni imel. Del njegovega zaslužka so predstavljala naročila za slike, med katerimi so bili predvsem portreti in krajine. Imel je tudi precej osebnih razstav, ne samo v Trstu, temveč tudi v drugih italijanskih mestih, kjer se je zadrževal dlje časa: v Benetkah, Genovi, Cremoni, Spoletu, Vidmu, Trbižu in Gorici. Za svoje ustvarjanje je bil večkrat nagrajen, na slikarskih razstavah v Spoletu, v Lido di Saviu in Cremoni je prejel zlato medaljo in diplomo.
 Iz Trsta je pogosto odhajal na daljša potovanja po Italiji in Evropi ter obiskoval svoje prijatelje, ki so mu večkrat nudili tudi pomoč pri preživljanju. Na potepanjih po italijanskem Krasu, krajih v Tržaškem zalivu in obmejnem visokogorju je iskal nova izhodišča in motive za slikanje. Večkrat se je vračal v Rim in Firence, kjer je obiskoval svojega mentorja Careno, s katerim sta prijateljevala vse do njegove smrti leta 1961. Navdušenje bil tudi nad drugimi evropskimi prestolnicami umetnosti, nadvse ga je očaral Pariz. Pestro, živahno, a neredno in utrudljivo življenje bohemskega umetnika pa je imelo svojo ceno , da bi v svoje skice ujel svetlobo in barve zimske pokrajine je šel na Višarje (1977) sredi zime . Posledice so bile neizogibne. Maja istega leta je sicer priredil razstavo v Trstu, vendar je zaradi hudega obolenja ledvic moral v bolnišnico. Zdravil se je po raznih zdravstvenih ustanovah, zadnja leta je preživel na kliniki Bonvicini pri Bolzanu, kjer se je skoraj do smrti posvečal slikanju ter igranju klavirja. 
Umrl je 5. oktobra, leta 1981, pokopan je v Bolzanu, v Italiji.

Podadki iz spleta
Počivaj v miru 
dragi Tone!





 Foto dal web


1 commento:


Il tuo commento è l'anima del blog,
Grazie della tua visita e torna ogni tanto da queste parti , un tuo saluto sarà sempre gradito. *Olgica *

net parade