VOTAMI

classifiche

avviso

Questo sito utilizza i cookie per migliorare servizi ed esperienza del lettore. Se decidi di continuare la navigazione consideriamo che accetti il loro uso . Per le informazioni sulla Privacy leggere la Google Policies Privacy

Se continui nella navigazione accetti il loro uso. OK | Per +INFO

8 mag 2015

OTROK SE SMEJE


  1.        1876-1918
                                   Novele in črtice-Novelle e racconti di Ivan Cankar


Bolna je ležala Anka v svoji majhni, ograjeni posteljici. Malo bolj bela so bila ličeca, toda usehnila niso, še skoro bolj okrogla so bila. Tudi oči so bile kakor prej: zelo velike, svetlomodre in tako čudno mirne, otroško vprašujoče ...
Dve leti je bilo takrat Anki; hodila je že krepko z drobnimi, capljajočimi nožicami, govorila je že popolnoma razločno — s tako mirnim, resnim glasom, kakor je bil miren in resen njen pogled.
Ves dan se je ukvarjala mati ž njo; kadar je ni vodila za roko po vrtu, po drevoredu, ali kadar se ni igrala ž njo na tleh, so bile pri njej vse njene misli; spomnila se je njenega tenkega smeha in smehljala se je tudi sama, domislila se je njenih resnih, vprašujočih oči in mehko ji je bilo pri srcu. Tako sta minili dve leti kakor kratke, lepe sanje; sonce je sijalo vse tiste dni.
Toda Anka je obolela. Prišlo je nenadoma, nihče ni vedel, kako in kdaj se je zgodilo. Mati jo je vzela v naročje, zasmejala se je in jo je vzdignila visoko. Ankin obraz pa je ostal miren, ustnice se niso zaokrožile v zadovoljen nasmeh in ozrla se je materi v lice s čudno mirnim in hladnim pogledom.
„Zakaj pa se ne smeješ, Anka?“
Vzdignila jo je še više, zibala jo je v zraku; Anki so nalahko zardela lica, ustnice so se pričele smehljati in tudi oči so gledale bolj veselo.
Ob tisti uri je posegla v materino srce prvikrat nejasna, tiha bojazen.
Položila je Anko na posteljo, dala ji je knjigo s pisanimi podobami in punčko ter je šla napravljat večerjo.
„Morda je otrok bolan?“ si je mislila.
Anka je zajokala in mati je pohitela v sobo. Nikoli še ni bila zajokala Anka, kadar je bila sama in se je igrala s punčko.
„Kaj bi rada, Anka?“
Toda Anka ni marala ničesar; zajokala je in je utihnila. Samo pogledala je mater z dolgim, mirnim pogledom, nato je listala po knjigi.
Materi se je stisnilo srce.
„Kako je miren in resen njen pogled!“
Anka ni gledala nikoli razposajeno; kakor dvoje tihih zvezd so bile njene oči. Mati pa se je nenadoma prestrašila tiste resnobe in zaželela si je, da bi se Anka smejala, da bi stresala z glavo in brcala z nožicami kakor drugi otroci.
„Zakaj pa se ne smeješ, Anka?“
Poščegetala jo je pod ustnicami, Anka pa je nevoljno stresla z glavo, okrenila se je in je listala dalje.

Mati se je vrnila v kuhinjo; ko je stala pred ognjiščem, so ji noge bile težke in so se tresle; nekaj neprijaznega, temnega je kljuvalo v srcu ...
Pod večer je prišel mož, ki je bil muzikant pri gledališču. Žvižgal je veselo po stopnicah in komaj je zaprl duri, je stisnil ženo za lica in jo je poljubil.
„No, kaj pa je? Kako me gledaš?“
„Ti, Franc, zdi se mi, da je otrok bolan.“
Mož se je razposajeno zasmejal.
„Če bi bilo po tvojem, bi bil zmerom bolan!“
Stopil je v sobo in Anka mu je iztegnila roke naproti.
Vzel jo je v naročje in jo je nesel v kuhinjo.
„To da je bolno? Poglej ta lica!“
„Kaj se ti ne zdi, da so bolj rumena?“
„Rumena? Ta svetloba na koridorju je rumena! Saj je tudi tvoj obraz rumen! V sobi je drugače!“
„Pa zakaj se ne smeje? Noče se smejati danes!“
„Saj je bila zmerom resna! In prej ti je bilo še prav, da je tako mirna in resna! ... Otrok ni bolan, ženka; zdi se mi, da si ti bolna!“
Anka se je igrala z njegovimi brki in na ustnicah se je prikazal smehljaj.
„No, glej, saj se smeje! ... Ali si bolna, Anka?“
„Nisem bolna!“ je odgovorila Anka odločno.
Mati jo je gledala s pazljivim, srepim pogledom.
„Prej se ni nikoli tako nasmehnila ... drugačen je zdaj njen smehljaj ... Samo desno lice se je nasmehnilo!“
Mož se je ozlovoljil.
„No, nehaj, pa pripravi brž večerjo! Pozno se vrnem nocoj, ne pred enajsto!“
Nesel je Anko v sobo, materi pa so se nenadoma zasolzile oči in sama ni vedela zakaj ...
„Vrni se zgodaj!“ je prosila moža, ko se je odpravljal. „Kaj ne bi rajši ostal doma nocoj?“

1 commento:


Il tuo commento è l'anima del blog,
Grazie della tua visita e torna ogni tanto da queste parti , un tuo saluto sarà sempre gradito. *Olgica *