Visualizzazione post con etichetta ricerca. Mostra tutti i post
Visualizzazione post con etichetta ricerca. Mostra tutti i post

31 mar 2015

Perchè si dice " Velika noč"

pierhi-uova colorate pasquali di Drenchia-Valli del Natisone

di Adrian K.Mroczek

RICERCA - Nel mondo slavo la Pasqua è definita come notte o grande giorno

"Velika noč",la denominazione slovena della Pasqua è un concetto di facile e immediata comprensione.Esso deriva,infatti,da due parole di uso comune ovvero "grande notte".Pochi però pensano che dietro quest'apparente semplicità ci sia una profonda questione teologica,linguistica e culturale.
Lo sloveno non è l'unica lingua slava che indica la Pasqua come "grande notte".Lo stesso accade anche in polacco (Wielkànoc), ceco (Velikonoce  -forma plurale ) e slovacco (Vel' kà noc) .Dall'altra parte  del mondo slavo incontriamo denominazioni che riconducono , invece , all'espressione "grande giorno".Ciò avviene in bielorusso ( велікодны ),bulgaro (Великден ) e ucraino (Великодній) .Questa denominazione viene solitamente vista come un calcio dell'espressione greca megale hemèra,"grande giorno" ,appunto.La stessa forma si riscontra già nei più antichi testi canonici dello slavo ecclesiastico antico,ossia della lingua usata dai santi Cirillo e Metodio nelle prime traduzioni dal greco dei testi religiosi,durante la loro missione cristianizzatrice tra gli Slavi nel IX secolo.
Guardando la cartina dell'Europa, non si può non notare che la diffusione del nome "Velika noč " , in tutte le varianti menzionate , segue il percorso dell'antica Via dell'Ambra che connetteva il Mar Adriatico con il Mar Baltico (quindi Aquileia con Danzica) .Ovviamente,le terre a nord del Danubio furono cristianizzate solo qualche secolo dopo il massimo sviluppo dell'attività commerciale su questa tratta,ma il nome dell Pasqua sorprendentemente connette i due estremi di questo percorso.Anche se questi due fatti non sono strettamente collegati tra loro,resta,però,un fattore che li accomuna.Queste terre,da allora,sono rimaste sempre sotto l'influenza,sia commerciale che religiosa,del mondo occidentale.Ciò si ripercuote soprattutto nella divisione tra il cattolicesimo e l'ortodossia,ove gli Slavi occidentali e quelli sud-occidentali appartenevano alla cosiddetta Slavia Romana,mentre gli Slavi orientali si trovavano nella zona di influenza culturale bizantina,chiamata dallo slavista Riccardo Picchio Slavia Orthodoxa.
La comunanza culturale e religiosa fece sì che alcune usanze e denominazioni in queste due zone fossero uguali.Infatti,in tutta la Slavia Romana la Pasqua è definita come "grande notte"(o si riesce comunque a rintracciare nella storia questo nome,anche nel caso in cui sia stato sostituito da un altro termine  in tempi più recenti,come nel croato o nel *sorabo) e non "grande giorno",,tipico,invece,della parte orientale del mondo slavo.
Le varie forme del nome della Pasqua presso gli Slavi,ma non solo,sono dovute probabilmente al modo di sentire e celebrare questa festività.Se da un lato abbiamo "velika noč" ,denominazione proveniente dalla liturgia del Patriarcato di Aquileia,che rievoca una grande attesa,la veglia notturna alla tomba di Cristo,dall'altro abbiamo "veliki dan" che sottolinea la grandezza del giorno della Resurrezione..
Se tra i sorabi è in uso il nome Jutry (mattini),che secondo alcuni studiosi mette in evidenza l'importanza della mattina pasquale come simbolo del nuovo inizio,della resurrezione di Cristo  e,dunque,del mondo,uscendo dalla realtà slava,c'è l'esempio dell'ungherese che definisce la Pasqua hùsvét,letteralmente "prendere la carne" ,che indica il ritorno al consumo di carne, quindi,a un'alimentazione ricca dopo il digiuno e l'astinenza del periodo pasquale.

*   gruppo di lingue slave parlate in Germania nella regione della Lusazia
                                                                                                                                   
dal dom del 31 marzo 2015


16 ott 2014

Scoperto a Udine il “bottone” del bilinguismo


Un “interruttore” nel cervello che fa passare da un idioma all’altro chi parla due lingue. È la scoperta fatta da un gruppo di ricercatori italiani .Il gruppo multidisciplinare composto da Barbara Tomasino del Polo friulano dell'IRCCS Medea , insieme a due neuropsicologi, un neurochirurgo, una fisica, un neurofisiologo e un neurolinguista, ha individuato in una porzione della corteccia temporale superiore una delle aree implicate nel bilinguismo. Lo studio è stato pubblicato sulla rivista Neuropsychologia.


Il fenomeno si chiama involuntary language switching e comporta il passaggio involontario da una lingua all’altra. In particolare nello studio in questione, durante un intervento che si è tenuto presso la neurochirurgia dell’ospedale di Udine, una paziente bilingue, che parla serbo e italiano, ha svolto dei compiti linguistici mentre il neurochirurgo eseguiva la mappatura cerebrale mediante stimolazione diretta della corteccia.
Gli operatori hanno osservato che quando il chirurgo stimolava una porzione della corteccia temporale superiore,la paziente, mentre contava in italiano, cambiava involontariamente lingua e proseguiva contando nella sua lingua nativa, il serbo. Le stimolazioni di altre porzioni della corteccia cerebrale non causavano questo fenomeno, ma l’arresto del linguaggio per alcuni secondi (speech arrest).
Sono state identificate le coordinate spaziali del punto che, se stimolato, produceva il cambio di lingua: l’analisi ha mostrato che quel punto è corticale e si colloca in un’area che viene chiamata Stp (Sylvian parietal temporal area) ed ha un ruolo nell’elaborazione fonologica, è implicata nel meccanismo che controlla la produzione del linguaggio.
In particolare, il fenomeno del language switching osservato si può spiegare come un’interferenza generata dalla stimolazione corticale sul meccanismo che controlla la produzione dei suoni del linguaggio.

”La stimolazione dell’area Stp ha causato interferenza con il sistema di controllo per la seconda lingua, lasciando intatto il sistema di controllo per la prima lingua. – spiega Tomasino – per tale motivo la paziente sotto stimolazione tornava alla sua lingua nativa”.http://www.oggisalute.it/2014/09/ricercatori-italiani-scoprono-il-bottone-del-bilinguismo/

28 ago 2014

Zgodovina rezijanskih brusačev - Ricerca sugli arrotini di Resia


V prvi številki Doma leta 1981 je g. Valentin Birtič pisal o zgodovini in življenju v rezijanski dolini. »Pod Kaninom – piše Birtič – leži dolga, stisnjena dolina, obrobljena z visokimi gorami, ki so oblečene temno-zeleno barvo smrek in borov.«
Rezija je domovina brusačev, ki so morali iti trebuhom za kruhom priet parnogah v Benečijo, na Goriško in Tržaško, potle ko so po prvi svetovni vojski paršli do koles, so šli do Južne Italije in po cieli Evropi.
V teli raziskavi Birtič ne piše samuo, kajšno je bluo življenje brusa- rjev, ampa tud’ ku so živieli ženske in otroke, ki so ostali doma. Naj povemo, de je g. Birtič Rezijo dobro poznu, sa’ je biu tri lieta (1933-36) kaplan v Osojanih.
»V Reziji že več kot tisoč let obstaja ena skrajnih vejic slovenskega rodu. [...] Prvi prebivalci so se preživljali izključno iz kmetijskih pridelkov in iz živinoreje, kot vsi ostali Beneški Slovenci. [...] Ko zemlja, spričo naraščanja prebivalstva, jim ni mogla več zagotoviti zadostne hrane, so bistri in iznajdljivi Rezijani ubrali nov in svojevrsten način preživljanja. Nekateri, najbolj brihtni, so našli zaslužek v obrti, zunaj svoje male domovine, s tem, da so kupovali in prodajali platno, sadje in druge stvari. [...] Ostali pa so iskali pot v življenju po nekoliko skromnejših poteh.
Ne vem natančno, kako in kdaj so postali brusači in so začeli popravljati dežnike, vezati glinaste lonce in bokaline ter ciniti razno kuhinjsko posodo. Odhajali so od doma s težkimi krošnjami na hrbtu, v katerih je bila shranjena vsa potrebščina za delo že pred praznikom svetega Jožefa in se vračali domov za božične praznike. Ta težka in naporna peš-hoja jih je vodila od vasi do vasi v oddaljene kraje: v vzhodno in zahodno Benečijo, na Goriško, Tržaško, v Istro in Dalmacijo. Po prvi svetovni vojni, ko so prišli do koles, jih je pot vodila celo do Južne Italije.
Kje so se Rezijani učili te obrti? Ta poklic se je prenašal od roda do roda in očetje so uvajali sinove v skrivnosti te obrti že v zgodnji mladosti. Vsi moški, fantje in odrasli o- troci so vsako leto začasno zapuščali svoje domove in se podajali na pot zaslužka. Tedaj so ostale rezijanske vasi brez moških, doma so ostali samo majhni otroci, ženske in kak bolnik; v tem času so morale same ženske opravljati vsa hišna in težka kmetijska dela in lahko si videl vitke, mlade ženske s košo na hrbtu, ki so kar med potjo tudi pletle volnene nogavice. Prinašale in odnašale so bremena pod vpognjenim hrbtom in težko nabirale sapo po strmih vaških stezah. Uboge reve so se zares smilile, ampak tudi rezijanskim možem, brusačem, ni bilo lahko po svetu! Brusač si je moral iskati zaslužka in prositi delo od hiše do hiše, od vasi do vasi, ob dežju in soncu, kot ne- stalen nomad. Ob vsakem vremenu si ga lahko srečal pri vogalu kake hiše, kjer je tiho popravljal in brusil ob prisotnosti radovednih otrok. Nosil je ogiljeno, črno obleko, roke je imel črne in umazane od dela, za vsakega pa je imel mehko besedo, ki je pridobila zaupanje celo majhnih otrok.
Zaman so mame vstrahovale majhne otroke, češ: »Rezijan te ponese proč in te shrane v črno krošnjo«. Otroci so globoki psihologi in iz prvega pogleda spoznajo, če jim nekdo želi dobro al pa slabo, zato so takoj postali prijatelji Rezijanov ter jih celo vodili po hišah in jim pomagali iskati delo. Moramo reči pa, da tedaj je bil na splošno Rezijan zaničevan in javno mnenje ga je potisnilo v najnižji sloj takratne družbe. Vzroki takega zapostavljanja so bili določeni predsodki, ki so izhajali iz zmotnega prepričanja, da je bila rezijanska obrt manjvredna in navidezno zelo siromašna, kar pa ni odgovarjalo resnici. Še zdaj, ko pomislim na brusača in na njeno življenje se mi zares smili; čeprav so ga radi sprejeli naši gostoljubni Benečani, čeprav mu je gospodinja pripravila kosilo in gospodar mu je preskrbel prenočišče v seniku, v listnjaku al v hlevu, se je čutil vseeno osamljenega.
[...] Ob praznikih in sejmih po raznih vaseh samo Rezijan ni mogel biti deležen splošnega veselja; kljub težki usodi, vsakdanjim težavam in razmeram, v katerih je živel, pa je ohranil svoj značaj in svoje dobre lastnosti: zakonsko zvestobo in odgovornost do družine, zato se je redkokdaj zgodilo, da je zapustil ženo in družino. Vsak mesec je redno pošiljal domov po pošti težko zaslužen denar, s katerim se je preživljala družina. Oženjeni mož ni zapil al pa malomarno zapravil denarja, le kak stric je postal včasih žrtev alkoholizma. Številne rezijanske družine so preko svojih gospodarjev dobivale pomoč tudi v najhujši krizi, ki je pestila naše kmete in delavce, posebno ko je fašizem zaprl pot v emigracijo. Delovna sezona Rezijana se je vlekla od praznika sv. Jožefa do Božiča. Božič je zares tisti intimni in domači praznik, ki združuje ljudi, zato so se vsi Rezijani ob tej priliki vračali domov in rezijanske družine in vasi so spet oživele in nepopisno veselje je zajelo celotno dolino pod Kaninom.
Brusači so prihajali od vseh vetrov, govorili so vsakovrstne jezike, ki so se jih bili naučili po širni Evropi, najbolj veseli in najbolj ponosni pa so bili svojega domačega jezika, s katerim so obujali spomine in pripovedali dogodivščine svojih dolgih in napornih romanj. Rezijani imajo imenitno lastnost: ko hodijo po svetu, malo govorijo o svoji domovini, pa zelo pazljivo poslušajo in opazujejo, kaj se okoli njih dogaja, nato vse to modro presojajo in si ustvarjajo določeno filozofijo in določene poglede na svet. Zato je zmeraj zelo zanimivo poslušati, česa so se naušili in kaj so doživeli na svojih popotovanjih. Za božične praznike si pravzaprav spoznal pravega Rezijana. Tedaj ni bil več tisti ponižen, včasih zaničevan ali omalovaževan človek, ki smo ga srečavali po vaseh; postal je popolnoma drugačen mož: nadel si je novo obleko s svileno kravato in nov kožuh ter postal spoštovan, poln ponosa in dostojanstva. Ta človek na svojem vsakoletnem romanju se je tudi vsestransko obogatil: poznal je običajno dva ali tri jezike in si pridobil dragoceno življensko izkušnjo ter zvedel za navade in običaje številnih narodov. Počasi je spoznal tudi dobre in slabe lastnosti ljudi, s katerimi je prišel v stik. Vso to modrost, ki si jo je pridobil po svetu, jo je kasneje koristno izrabil lastnemu življenju.«

ultimo post

auguri