avviso

Questo sito utilizza i cookie per migliorare servizi ed esperienza del lettore. Se decidi di continuare la navigazione consideriamo che accetti il loro uso . Per le informazioni sulla Privacy leggere la Google Policies Privacy

Se continui nella navigazione accetti il loro uso. OK | Per +INFO

VOTAMI

classifiche

saluti

saluti
lingue parlate in fvg

lingua e identità etnica

lingua e identità etnica

14 feb 2016

Resia, Sloveni nel mirino


L’operatore culturale resiano Sandro Quaglia ha tenuto il discorso principale in occasione della cerimonia per la Giornata della cultura slovena tenutasi a Gorizia il 6 febbraio. Tra l’altro, ha sottolineato che chi in valle si sente appartenente alla minoranza slovena è fatto oggetto di pesanti attacchi prevenienti da ben noti ambienti.

Rezijanski kulturni delavec Sandro Quaglia je bil slavnosti govornik na osrednji zamejski Prešernovi proslavi v Gorici 6. februarja. V veliko čast mi je, da vas pozdravim na osrednji proslavi ob dnevu slovenske kulture Slovencev v Italiji. Najprej se toplo zahvaljujem organizatorjem, da so letos zaupali slavnosti govor Rezijanu, kar pomeni veliko pozornost do tega skromnega in majhnega dela slovenske skupnosti. V veliko čast mi je, da vas pozdravim na osrednji proslavi ob dnevu slovenske kulture Slovencev v Italiji. Najprej se toplo zahvaljujem organizatorjem, da so letos zaupali slavnosti govor Rezijanu, kar pomeni veliko pozornost do tega skromnega in majhnega dela slovenske skupnosti. V veliko čast mi je, da vas pozdravim na osrednji proslavi ob dnevu slovenske kulture Slovencev v Italiji. Najprej se toplo zahvaljujem organizatorjem, da so letos zaupali slavnosti govor Rezijanu, kar pomeni veliko pozornost do tega skromnega in majhnega dela slovenske skupnosti.
Obenem se opravičujem, če moj poseg ne bo na nivoju, ki bi se spodobil za tako pomembno kulturno prireditev letos posvečeno rajniku Aldu Klodiču beneškemu pesniku in prijatelju Rezije.
Cenjene gospe, spoštovani gospodje!
Kot je bilo že rečeno živim in delam, kot kulturni delavec, v Reziji. O današnji situaciji v Reziji se, tudi v naši manjšini, ve in govori zelo malo, tako dovolite mi, da v okviru današnjega praznika, spregovorim o svojem domačem kraju.
Občina Rezija obsega dve dolini: dolino Rezijo in na južni strani krajšo in bolj ozko dolino Učje. Glavni vstop v dolino Rezije je s furlanske strani. V Slovenijo oziroma v Bovško dolino pelje zelo slaba, ozka in ovinkasta cesta, odprta samo poleti med majem in oktobrom. Ta cesta je v takem stanju, kot da je ne bi bilo in ta situacija otežkoča bodisi kulturne kot gospodarske stike z Bovčani in ostalimi Slovenci v Posočju.
V občini Rezija živi približno 1.000 prebivalcev. Največljudi je v njejživelo leta 1911 (okoli 5.000), od takrat število prebivalcev upada. V Reziji govorimo slovensko narečje, ki ga imenujemo rezijanščina, po domače pravimo po näs ali po rozajanski.

Rezijanščino govori večina ljudi v Reziji in tudi naši ljudje, ki so se naselili zunaj doline. Rezijanščino govorijo predvsem priletni in stari ljudje. Med otroki in mladimi jo redko slišimo. Večina mladih in otrok v dolini pa narečje razume. Rezijanščina je bila in je zaradi svojih posebnosti še vedno zanimiva za jezikoslovce.
V preteklosti se je naša dolina razvijala ločeno od večine ostalega slovenskega etničnega ozemlja. Prebivalci Rezije so skozi zgodovino imeli precej omejene stike s preostalim delom slovenskega prostora, do nedavnega nismo bili deležni zakonske zaščite kot jezikovna manjšina. Posledično nismo mogli osvojiti knjižne slovenščine in razviti slovenske narodne zavesti, s poznavanjem samo rezijanskega slovenskega narečja pa smo lahko razvili le lokalno slovensko, tj. rezijansko identiteto.
Po razglasitvi zaščitnih zakonov je bila tudi rezijanska občina formalno vključena v slovensko manjšino.
Del prebivalstva doline se danes prepozna kot del slovenske manjšine v Italiji, del pa slovenskost Rezije kategorično zanika in trdi, da Rezijani s slovenstvom nimajo ničesar skupnega, ampak da so nekaj posebnega.
Nekateri trdijo, da so ruskega izvora, nekateri, da so zgodovinsko del Furlanije, nekateri, da so poseben narod. Med obema stranema prihaja do velikih nesoglasij; kdor se prepoznava kot del slovenske manjšine v Reziji je še danes tarča napadov predvsem preko interneta in drugi medijeve!
Prav zaradi tega neznanja sta na pobudo občine Rezija potekala dva strokovna posveta, na katera so bili povabljeni jezikoslovci in strokovnjaki rezijanskega narečja. Prvi posvet je bil leta 1980, drugi pa leta 1991. Po drugem posvetu je občina Rezija spodbudila dve vrsti raziskav: ena je bila usmerjena na pravopis in slovnico, druga na toponomastiko. Vedno na pobudo občine Rezija so takrat s pomočjo strokovnjakov izšle tudi publikacije za odrasle, za otroke in za dijake. Pouk pri nas je vedno bil samo v italijanščini. V šolah, ki obstajajo samo zaradi zakona za Slovence, posvečajo rezijanščini skozi celo šolsko leto samo eno uro tedensko, povečini pa jo poučujejo nestrokovnjaki. Zagotovo bi lahko ravno šola predstavljala neko pomembno sredstvo za ohranitev jezika, kot se dogaja v Benečiji, kjer ima ravno dvojezičnišolski center velike zasluge, da se je spremenil odnos do Slovencev in da slovenska narodna skupnost živi in se razvija. Sedanja občinska uprava se je odločila za drug način pisanja rezijanščine. Ta se delno ločuje od sistema, ki so ga razvili in predlagali strokovnjaki. V šolah bi torej bilo treba zagotovo nekaj postoriti.
Kritično je tudi v cerkvah. Zadnji župniki, ki so obvladali domačo slovenščino, so jo v Reziji uporabljali do prve polovice prejšnjega stoletja, zatem pa je slovenščina izginila razen kakšnih pesmi. Tudi Cerkev oz. Videmska nadškofija bi lahko veliko naredila za Rezijo, če bi le nudila slovenskega ali vsaj dvojezičnega župnika, kot ga na primer imajo v Kanalski Dolini.
Res je, da narečje počasi izginja, kar je seveda močno odvisno od vsakega posameznika oziroma od staršev in starih staršev. če bo položaj v Reziji ostal takšen, kot je ali se bo celo poslabšal, bodo v dolini govorili samo še italijansko, starodavno slovensko narečje v Reziji pa bo izginilo. Edina možnost, da bi ohranili narečje, je učenje slovenskega knjižnega jezika. S tem lahko ponovno poiščemo pot do svojega narečja – predvsem tam, kjer jezik še znajo, pa ga doma ne govorijo več. Samo z znanjem italijanskega knjižnega jezika – tako, kot je to sedaj – pa je pot do narečja zaprta.
Rezijanski slovenski kulturni delavci potrebujemo moralne pomoči in strukturalne podpore!
Zagotovo bo treba odnos do Rezije spremeniti in poleg občasnih izrazov solidarnosti nuditi tudi neko večjo strukturalno oporo. Drugače je težko misliti, da bo, kljub velikemu naporu tistih, ki se imajo za del slovenske manjšine, slovenstvo preživelo.
V spomin na Prešerna se torej zahvaljujem vsem našim prednikom (nocoj predvsem Aldu Klodiču), ki so s svojo kulturo, jezikom in vero, tudi v težkih časih ves čas ponosno branili obstoj našega naroda.
Hvala lepa za pozornost in dober večer vsem. (Sandro Quaglia)
http://www.dom.it/rezija-slovenci-pod-udarom_resia-sloveni-nel-mirino/

1 commento:


Il tuo commento è l'anima del blog,
Grazie della tua visita e torna ogni tanto da queste parti , un tuo saluto sarà sempre gradito. *Olgica *

net parade