Velikonočne navade Tradizioni pasquali

cerkua Sv,Jurija
Bardo

Una delle usanze pasquali  radicate e vive ancora oggi in alcuni paesi nella Benečija è, oltre alla benedizione dell'ulivo, la benedizione del pane,del vino,delle uova colorate con le erbe e dei dolci pasquali (gubana nelle Valli del Natisone).

A Zavarh dei panini dolci,appositamente preparati, vengono benedetti alla fine della Messa e poi offerti ai partecipanti.

Una volta,durante la settimana Santa,quando le campane non suonavano,i bambini andavano per il paese e suonavano con"la gragiula" o "raganella"

dal quindicinale dom.

http://www.dom.it/velikonone-navadeemle-tradizioni-di-pasquaem/

La Pasqua è la festa cristiana più antica e più sentita, in cui si commemorano la passione, la morte e la resurrezione di Gesù. Non si tratta, però, solo di una commemorazione: nella liturgia della Settimana Santa partecipiamo ai misteri della fede. Cristo è risorto di notte, o meglio, all’alba del primo giorno della settimana, che venne per questo chiamato «giorno del Signore. Quella notte è stata fondamentale per tutto il genere umano: in quella notte è iniziata una nuova era della storia dell’uomo.

È interessante notare che gli sloveni chiamano la Pasqua «Velika noč», ovvero «grande notte». Quest’espressione deriva dalla liturgia aquileiese. La cerimonia antica, infatti, prevedeva una lunga vigilia notturna che terminava al mattino con una processione al sepolcro di Gesù. Questa processione viene effettuata ancora in alcuni luoghi della Slovenia con la statua del Cristo Risorto.

Anche nelle Valli del Natisone si sono conservate ancora oggi molte tradizioni. In questa zona, alcuni dei simboli di questa festività sono le uova dipinte e le colombine che si portano a benedire il Sabato Santo.

Velika nuoč je narbuj velik in star kristjanski praznik in nas spominja na tarpljenje, smart in vstajenje Odrešenika Jezusa Kristusa. Ne gre pa le za spomin: v liturgiji Velikega tiedna, kot tudi vsako nediejo, ki je tiedenska Velika nuoč, smo ries deležni skrivnosti, ki jih obhajamo, in gnad, ki od njih parhajajo. Kristus je od smarti ustù ponoč, al buojš ob zori parvega dneva tiedna, zatuo je biu tisti dan klican Gospuodu dan, ki je postù naša nedieja. Tista nuoč je bila zaries velika za vas človieški rod; tisto nuoč je začela nova človieška zgodovina. Zanimivo je, de mi Slovenci kličemo tele praznik Velika nuoč. Gre za izraz, ki parhaja iz oglejske liturgije, saj je stari obred predvidevu dugo nočno viljo, ki se je med pietjem, branjem Svetega pisma in molitvami zaključila zjutra s precesijo do Kristusovega groba, ki ga šele vidimo ob vhodu oglejske bazilike. Telo precesijo so ohranili v vič krajih Slovenije, kjer pred mašo nosijo v precesijo podobo vstalega Kristusa. Okuole Velike noči so se v Nediških dolinah rodile številne navade, ki imajo zlo liep in globok pomien. Nastali so tudi simboli telega praznika, kot so jajca in galobice, ki se jih nose požegnavat na Veliko saboto.
Kaj pomenijo teli simboli in tela navada? V vsieh kulturah sveta je icè simbol rojstva in vstajenja. Omne vivum ex ovo (Vse, kar je živuo, se iz icà rodi), so pravli stari Rimljani. Na Kitajskem, v Indiji in v drugih krajih sveta ušafamo mite, po katerih se je sviet in vse, kar je na njim, rodilo iz icà. V starem Iranu icè je bluo simbol stvarjenja in življenja. V starih ruskih in švedskih grobuovih so odkrili jajca iz ilovce, ki so verjetno bila simbol nesmartnosti in ponovne oživitve. Jajca so simbol rodovitnosti, ponovnega rojstva, venčnosti življenja in vstajenja, obnavljanja narave. Slovenci poznajo kozmično icè, ki bi ga po Božjem naročilu znesu nebesni petelin na skalnati zemlji malo po nje stvaritvi. Iz njega so se rodili patoki, rieke in dežela je takuo postala zelena in rodovitna. Priet ku se je varnu v nebesa je petelin posvaru ljudi, naj se bojé jezera. Njega naročila pa nieso zastopil’, takuo so razbil’ icè in voda iz njega je potopila deželo in ljudi. Navada pofarbanih jajc je poglavje zase. Teli so posebni za pomladanski cajt in so jih poznali Kitajci, Egipčani, Garki, Rimljani. Za kristjane je icè simbol vstalega Kristusa in upanja v vstajenje. Mitsko icè, o katerem je bluo govora priet, je po razodetju »Tist«, ali »Logos«, ki v začetku je biu par Buogu in »vse je bluo po njem ustvarjeno«. V kristjanski ikonografiji icè je simbol Kristusovega vstajenja, novega stvarstva in upanja. Druga simbolna stvar, ki jo mi Benečani lepuo poznamo, je velikonočna galobica.

Za Veliko nuoč vsak otrok je imeu svojo galobico nareto iz sladkega pečenega testa, v katerin je bluo skrito icè. Tako galobico lepuo poznajo tudi v drugih slovenskih in slovanskih deželah ter drugje po Evropi. Lieta nazaj sam vidu galobice zlo podobne našim v Vojvodini, v miestacu Ruski Krstur, kjer živi številna skupnost Rusinu vzhodnega katoliškega obreda. Podobo galobice smo v kristjanski tradiciji povezali s Svetim Duhom. Pa v začetku Cierkve je bila simbol tudi Kristusa, kot tardita kristjanska pisatelja Tertulijan in Prudencijan, ki piše: »Kristus, ti si zame mogočna galobica, ki je zmagala tiča napihnjenega s karvjo«. Naša velikonočna galobica ima tadà liep in globok pomien: simbol Kristusa v sebe nose icè, simbol življenja in vstajenja Galobico in druge jedi se nose žegnavat na Veliko saboto (donas zauoj pomankanja

duhovniku tudi na Veliko nuoč). Na Slovenskem velikonočni žegan je izpričan že v 14. stuolietju. Besieda »žegan« je prevzeta iz stare niemške besiede »segan, segen«, ki pomeni blagoslov, znamenje križa, kar po latinsko se prave »signare«, naredit znak. Pred lieti je pokojni Luciano Chiabudini iz Ščigli lepuo arzluožu, ka’ so gaspodinje nesle požegnavat v pletenic in tudi pomien vsake jedi: čarin kruh je predstavju Jezusovo teluo, pet ardečih jajc – pierhu je siboliziralo pet kapji karvi Jezusovih ran, tri kornine hrena so bli tri cvekì, s katerimi je biu Jezus parbit na križu, medtem ko je špaj, ki je vezu salam, predstavju varco, s katero je biu Kristus zavezan. Blizu tega je bla fujača al’ obiejen kruh, ki se ga je jedlo na tešče, zjutra na Veliko nuoč, in še galobice, ki so ble namienjene posebno otrokam.