IZ LJUBLJANE V BENEČIJO

Danes je  tvoj praznik draga mama,se spominjam  pripovedi tvojega življenja ,prezgodaj si odšla...

V letu 1942,v  času italijanske okupacije, mama je spoznala  mojega očeta in iz Ljubljane se je preselila v malo zakotno vas v Karnahtski dolini.Bila je lepa in mlada,imela je vitko postavo in dolge lase.
 V očetovi družini   je bilo kar pet moškov,pomislite vi kako je bilo!Imela je en kup hlač za šivati,pospraviti,gospodinjiti in naučiti članom malo reda.
Hiša brez ene ženske ne gre naprej!

Večina moških  oblačil so bile vojaške,za jesti in oblačiti  v tistih  časih se je kupovalo z boni (tessere annonarie).V očetovi družini so se preživljali z ovcami,zajci , kokoši in zelenjave iz vrta in travnika.Volno so strigli in mama je pletla maje,nogavice  in drugo. Je  delala tudi za vasčane in v zameno dobila kos sira, masla  ali skute.
Jedli so zelo skromno,polento vsaki dan,mleko,sir,jajca,meso redkokdaj, regrat in druge trave,kostanje so pobrali v gozdovih  v Černeji.

V hribih so bili slovenski partizani ,mama je  skrivala  letake in  knjige, šivala  rdeče zvezde  a se ni nikoli vtikala v politiko,samo tako ji je uspelo da je ostala živa.
Ko  med vojno so razdeljevali oblačila, ona jih ni dobila ker so rekli da je bogata:je znala si popraviti stare obleke in imela dober okus,z njeno postavo vsaka cunja ji  je dobro stala.
Eno noč je bila žejna ,je vstala in šla pit vodo pri vodnjaku,imela je dolgo svileno halijo svetlo plavo ki je imela rumene rože,nobene osebe okoli.
Drugi dan ,cela vas je govorila da Sveta Marija je prišla pit vodo ,a mama je povedala da je bila ona.
Vsak večer ženske so se zbirale pri "špolertu" v bližnjih hišah,jedle oblice,kostanje in si pravile zgodbe.

Ko je hotela iti v Cento,je obula "skarpete"za hoditi bolše, a v nahrbtiku je imela čevlje z peto ki je dala ko je prišla na ravnem.V Benečiji se je dobro prilagodila in vsi so jo  imeli "di čjar"(rado).V Karnahtski dolini je prebivala do leta 1945.
Večkrat sem špraševala mamo, zakaj iz velikega mesta, kod je bila že takrat Ljubljana, je odšla v Benečijo oziroma v zakotno vas,kjer v tistih časih je bilo  težko živeti. Ona mi je odgovorila da tam gor se je čutila bolj doma,ker so govorili slovensko.
Je bila tako navezana na slovenski jezik ,da je pozneje pisala in urejevala  z očetom  petnajstdnevnik Matajur za 25 let.
Ta  je druga zgodba ,saj veste kako je bilo v "Temnih letih Benečije"(Anni bui della Slavia),vse to je moja družina mogla prenašati!

Hvala mama da si me naučila slovenski jezik ,ki ne bom nikoli pozabila!