A un anno di distanza dal passaggio del Giro d’Italia nelle valli del Natisone e del Torre, il direttore responsabile del Dom, mons. Marino Qualizza, constata che il grande evento sportivo non ha avuto l’effetto miracoloso sul turismo, e quindi sull’economia del territorio. Esorta, pertanto, a non farsi illusioni che la soluzione dei problemi possa cadere dal cielo, come la manna nel deserto, ma a rimboccarsi le maniche, pronti a lavorare duramente. Altrimenti sarà la fine della Benecia.
Lansko lieto je bluo miesca maja veliko navdušenje po vsi Benečiji v parčakovanju, de se v naših dolinah, gorah an vaseh parkaže mitični »Giro d’Italia«. Zaries je velika kolesarska dirka šla skuoze našo deželo 20. maja. Vasi so bile vse oflokane, ljudjè so pozdravljali an ploskali čiklištam posebno v Matajuru, v Kraju v dreskim kamune, v Purčinju an Podcirkvi.
Turistična, športna an tudi kulturna društva so se zbrale v komitate, ki so ob parložnosti »Gira« parpravli iniciative, de bi gostje spoznali lepote in kulinarične dobruote Benečije. Nastavili so napise in druge podobe.
Parčakovanje je bilo šele buj nestarpno, zak’ se je guorilo an pisalo, de bo tele dogodek prerodiu Benečijo, novuo an srečno življenje se bo začelo, vasi se napunijo ljudì an bo veselje trajalo vekomaj.
Ries je, de je vas sviet spoznu Benečijo, a se jo je samuo ogledu. Potlè je vse zamučalo. Samuo ob sabotah an nediejah so se kajšni forešti čiklišti martrali po naših ciestah an se hitro varnili damu. Nič druzega. Končali so cajti, kàr je mana ku snieg padala z neba. Človek se muora zavihniti rokave an se parjeti diela. Čene na bo nič.
Miesca marca je biu v Tolmeču poseban seminar o življenju v goratih deželah. Zanimiu nastop je imeu prof. Igor Jelen, ki ucì na Univerzi v Tarste an je doma v Beli peči v Kanalski dolini. Lepuo pozna razmiere gorskih kraju an je poviedu, de smo predvsem v naši deželi nardili velike napake, zak’ smo mislili, de se v gorskih vaseh more živieti ku v miestu. Kjer tuo nie bilo mogoče an smo par rokah imieli druge an buojše izbiere, smo popunoma zapustili gore, senozeta, hlieve, puoje, varte an hiše. Takuo de je par nas vse tiho, če ne kajšno lajanje lesic, kruljenje te dujih prasiču an ukrakanje uran.
Prof. Jelen je poviedu, de ostajajo še možnosti, de lahko ohranimo an uveljavimo, kar imamo. Sevieda muoramo za tuo dobiti moči, ki nam bojo pomagale se ganiti od martvega položaja an začeti s kustjo an modruostjo obdelovati, kar so naši te stari takuo lepuo parpravili, mi pa smo takuo klavarno zapustili an zgubili.
Tajšne pobude nam bojo dale novo muoč, posebno če mlade družine zberejo nazaj rojstni kraj. Tuole bi bilo pravo vstajenje. Marino Qualizza
Rimbocchiamoci le maniche o sarà la fine
RispondiElimina