Ko so pred 100 leti zlomili fronto - Quando 100 anni fa ruppero il fronte

Stuo liet odtuod, dne 24. otuberja 1917, se je ob 2.30 od Rombona do Karna in bližnjih gorà nebuo strašnuo unelo in močan šum je odmievu od gore do gore, od doline do doline. Začela je bla 12. soška bitka, kobariški prelom, narbuj velika in bliskovita bitka v goratem svietu ciele človieške zgodovine. Ostala je v italijanski zgodovini ku »Disfatta di Caporetto«.

Čez tristuo kanonu je začelo metat na italijanske linije bombe in granate s plinam (gas). Strah je presunu italijasnke sudade, ki pruzaprù se nieso zaviedal’, za kì gre. Parvič so vidli smart v gobac.

Šu je daž in gosta maglà je ležala v dolini tisto nuoč. Človek v svoji zgodovini nie ankul vidu take strašne predstave. Zdielo se je, de so tiste lepe gore, na katerih so živieli mierni in dielavni ljudje, postale vulkani, ki so po luhtu metali ognjene kamane in sijal’ smart in strah na bližnjih gorah, na desnem briegu Soče, kjer tudi tam so živieli mierni in dielavni ljudje… V tistim parvim dnevu avstro -niemškega napada na italijansko fronto so se zaries odparle paklenske vrata: bombe, granate, oginj, šum; zmeda med sudadi, ki se nieso zaviedal’, za ka’ je šluo, in so bli brez ukazu; komandanti sami nieso znal’, kaj dielat v tistim kaosu. Kanoni in bombarde so le udnò metale iztrieljke in uničevale vse tam, kjer so padle; plin se je ku strupen modras silu v kaverne, okope, strielske jarke in dušiu sudade, ki nieso viedli, kakuo se branit pred tistim nevidnim sovražnikam.

Smraja od plina se je šerila povsiem, medtem ko gost kadiž je pokrivu doline. Zgledalo je, de so gore bruhale oginj in de je ognjeno muorje preplavalo hribe in doline.

Ljudje so bli sred noči zbujeni od strašnega šuma granat, ki so pokale po Kolovratu; hiše so se tresle, kakor de bi jih potres zajeu; v hlievih je žvina bulila in se razburjala. Po vaseh obiešenih na rebrah Kolovrata je bluo čut brezupno jokanje in uekanje.

Hud strah je parjeu mlade in stare, ki nieso viedli, kì dielat, kam se obarnit, če uteč al ostat.

Štuoblaski kaplan pre Ivan Gujon, ki v tistih urah je biu na Briegu, kjer je bla komanda 19. divizije generala Giovannija Villanija, je zapustu vas in za njim so utekli stari, žene in otroc. Zagrabli so, kar so mogli, in se spustil’ dol pruot dolin. Mame so v naruočju nosile otroke, čečè so pomagale te stare hodit… Vsi so jokal’, jamanekal’ in prosil’ Boga in Marijo s Stare Gore, de bi jim paršla na pomuoč.

Že parvi dan kobariške bitke so avstro- niemške čete osvojile Soško dolino od Volč do Kobarida, na adnim in na drugim briegu, in paršle do vasi Kred in Stare Selo. Niemški alpinski bataljoni pa so se začel’ pliezt gor po Kolovratu in Ježi. Pred nočjo so bli že na pu poti.

Če je bluo tako stanje na »beneški« strani, lahko se predstavimo, ka’ se je gajalo v Soški dolini. V Kobaridu ljudje in sudadi zbujeni od pokanja bomb in granat so začel’ utiekat brez viedit kam. Sudajške oblasti so napotil’ ljudi čez muost na Soči, večina pa je ostala v vasi in se skrivala, takuo ki je moglà. Kàr pruot jutru je bombardament zmanjšu, vas je spet oživiela in forešti ljudje so pobral’ svoje blaguo in se napotil’ pruot Nediški dolin.

Od zgore dol so po dolin začele parhajat kolone italijanskih sudadu, ki so utiekal’ pred napadi v tistem delu Soške doline. Komandanti so skušal’ jih ustavit in z njim organizat obrambo. Naspruotno, po pot so metal’ proč puše in strelivo, de bi buj lahko utekli tistemu paklu.

Že zjutra drugega dne, 25. otuberja, so niemški sudadi paršli v vasi Dreškega kamuna.

Puno ljudi je probralo, kar se je dalo, in hitro napotilo pruot dolin. Tisti, ki so ostal’, so se zbral’ v cierku Device Marije kupe s famoštram pre Antonam Domenisam. Naenkrat so se odparle vrata in je v cierku stopila skupina niemških sudadu. Ustrašeni žene in otroc so začel’ uekat in jokat. An ufičjal se je parbližu utarju in jau pre Antonu, naj pomieri svoje viernike, češ de nobedan na bo nič slavega naredu; de sudadi bojo spoštoval’ ljudi in imietja.

Ufičjal je pa zatrucu ljudem, de jih bo štrafu, če bojo na kajšno vižo pomagal’ italijanskim sudadam al pa seuparli okupatorju.

Adan od narguorših in narbuj poznanih protagonistu Kobariške bitke je biu mladi niemški poročnik – tenent gorskega bataljona Wüttemberg Erwin Rommel. Iz njega pisanih spominih, ki so bli objavljeni po slovensko in italijansko, lahko zvemo, kakuo je 26lietni poročnik v treh dneh, se prave od 24. do 26. otuberja 1917, osvojiu Kolovrat in Matajur.

Z varha Matajurja, Kolovrata, Huma, Sv. Martina… so se imperialne čete spustile v dolino Nediže, Aborne, Rieke in Arbeča po stazah in ciestah punih orožja, vozu in kamionu zapuščenih od italijanskih sudadu, ki so v veliki sili zapustil’ svoje položaje in se napotil’ v dolino brez viedit kam in brez nobednega navodila. Z njim so utiekal’ tud ljudje, ki so zagrabli nomalo blaga in zakloštral’ hišo; drugi so ostal’ doma, de bi skarbiel’ za te stare, otroke in žvino… Zadnji žlahi med italijanskimi in avstro-niemškimi sudadi v tistim jesenskim vičeru 27. otuberja 1917 na Karkošu so žalostno zaparli tragične dneve Kobariškega zloma v Nediških dolinah. Štier dni se je od gore do gore, od doline do doline odmievalo strejanje kanonu, mitralji, puš, jamanekanje ranjencu in po vaseh uekanje in jok prestrašenih ljudi, ki so bili kakor uce brez pastierja in nieso viedli, kì dielat in kam iti.

Veliko število ujetih italijanskih sudadu so ostal’ še kajšan dan v vaseh Nediških dolin in potlè so bli pošjani deleč gor v koncentramente Avstrijskega imperija. Dobri domačini so jim pomagal’ prenest težave tistega žalostnega momenta in so jim nudli, kar so imiel’.

Kàr se je vse pomerilo in Italijani so ustavli avstro-niemške čete na rieki Piave, je začelo dolgo lieto okupacije. (Giorgio Banchig)

http://www.dom.it/ko-pred-100-leti-zlomili-fronto_quando-100-anni-fa-ruppero-il-fronte/