Terska dolina - Valtorre

Terske doline Najzahodnejši rob slovenske poselitve Dostop: Potovanje v Terske doline (Alta Val Torre) lahko poteka po treh smereh. Prva, najhitrejša, gre čez mejni prehod v Ratečah, se priključi na avtocesto pri Trbižu in se pri Huminu (Gemona del Friuli) poda v notranjost severozahodnega dela Beneške Slovenije. Nadaljuje se skozi skozi Čento (Tarcento) in konča v Bardu (Lusevera), ki je središče Terskih dolin. Najkrajša in najbolj slikovita, a tudi zelo ovinkasta, je pot iz Tolmina čez Kobarid do Žage in čez mejni prehod Učja do Barda; iz Tolmina 52 km. Pa še smer iz Nove Gorice: mimo Vidma (Udine) in po avtocesti spet do Humina ter v Terske doline. Ta smer je iz Nove Gorice dolga 90 km. Popotnik se iz Barda (504 m) lahko povzpne na bližnjo Viškorško goro (Gran Monte – 1556 m), ki je podaljšek Kobariškega Stola, ali pa po grebenu še malo više na Brinico (M. Brinizza –1636 m), od koder je najlepši pogled po Terskih dolinah. Pred njim bo kar zahtevna, 4 do 5 ur dolga, a prečudovita krožna planinska tura (od Barda do Barda), ki jo je dobro začeti čim bolj zgodaj. Kar zadeva priporočljiv zemljevid, v Sloveniji kratko malo ni slovenske množične izletniške ali planinske karte, s katero bi se izletnik orientiral v Terskih dolinah. Še Atlas Slovenije ta del slovenskega etničnega ozemlja zanemarja. V pomoč vam je lahko Mali atlas Slovenije (DZS – 1995), kjer so v severozahodnem delu (v merilu 1 : 300000) zajete tudi Terske doline. Italijanskih kart (z italijanskimi oziroma poitalijančenimi krajevnimi imeni) pa je obilo na črpalkah ali informacijskih uradih. Za pohode po Terskih dolinah, na Viškorško goro in Zajavor je odlična italijanska izletniška Topografska karta številka 026 v merilu 1 : 25000. Naravne lepote Zgodovinsko-kulturne znamenitosti Terske doline so v zadnjih letih priljubljen cilj slovenskih avtobusnih »ekskurzij« upokojencev, vernikov, strokovnjakov različnih smeri, planincev itd., ki se ustavljajo v glavnem v Bardu. Ta prelepa visokoležeča vas je po zaslugi domačina profesorja Viljema Černa močno kulturno in po zaslugi župnika Renza Calligara močno versko središče Terjanov. Bistri Ter je sin planin, ki si kot včasih hudourna alpska reka utira strugo skozi ozko in strmo predalpsko dolino, potem pa se razlije po široki furlanski prodni nasutnini. Vmes jemlje k sebi potočke, ki so ob njegovem zgornjem toku urezali nekaj sosednjih dolin, na ravnini pa si priključi še Nadižo in Idrijo. Ter torej zbere tako rekoč vse vode Beneških Slovencev. Že čisto pri morju, pri Turjaku (Turriaco), se skupaj izlijejo  v Sočo. Doline, ki jih ustvarjajo Ter in pritoki Karnahta, Reka, Malina in Mališčak, se imenujejo Terska Beneška Slovenija ali pa kar Terske doline. V približno 30 vaseh in zaselkih, na kar najlep- ših mestih razsejanih po sončnih terasah nad dolinami, prebiva okoli 3000 ljudi slovenskega rodu, ki živijo deloma od svoje zemlje in gozda, deloma pa od služb v bližnjih furlanskih mestih, med drugimi tudi v Pušji vesi (Venzone), kjer je bilo leta 1976 središče rušilnega potresa. Pušja ves je manj kot sedem kilometrov zračne črte oddaljena od Barda, kar pomeni, da je večina terskih vasi dočakala nujhujši udarec in se sesula. Zato so nekatere naselbine zapuščene oziroma razseljene, veliko pa jih je lično obnovljenih, pri čemer je pod to ličnostjo pretežno izginila beneškoslovenska starosvetnost, vsaj stavbna in agrarna. Ta je zdaj obvarovana v bogatem in živahno oblikovanem Etnografskem muzeju v Bardu, ki ga je profesor Černo postavil s pomočjo goriških muzealcev. Potres je morda razmajal, ne pa uničil slovenskih nacionalnih korenin. Tudi ljudsko izročilo – pripovedništvo, glasba, noše in šege – je privlačno predstavljeno v bardskem muzeju. Posebno Hrastje, strma vasica blizu Barda pod gorama Ta na Robu in Ta na Lopati Zamejstvo impresivna so ohranjena orodja pa tudi gospodinjski predmeti. V njih je opredmeten slovenski jezik, skupaj z mišljenjem in znanjem, ki se prenaša iz roda v rod. Vse, kar je terskega ohranjenega in kar je v Bardu najboljšega, je zbrano okoli zgodovinarja, geografa in pesnika, profesorja Černa, ki je imel moč in voljo premagati italijanske nacionalistične ovire.Živ muzej slovenskega jezika Pred več kot štiridesetimi leti je ustanovil Center za kulturne raziskave, nadnacionalno ustanovo, ki skrbi za povezovanje Slovencev, Italijanov in Furlanov, a obenem skrbi za ohranjanje slovenstva. Bardo, ki je beneško ime za brdo, čeprav na novo pozidan, je svojo istovetnost ohranil z imeni svojih ulic ali kotičkov. Napisne table, kot so Za vasjo, Tam na meji, U kanc, Terh, Zakostanj in druge, so spomeniki najzahodnejšega slovenstva in tudi najzahodnejšega slovanskega jezikovnega areala v Evropi. Na novo pozidana bardska cerkev pa je tudi čedermaški spomenik, ne le zaradi vere, ampak trmaste zvestobe domači govorici. Župnik, ki je po narodnosti Furlan, se je naučil slovensko, »dottore« don Calligaro je postal duhounik od Barda anu Zavarha. V župnijskem arhivu je gospod Renzo našel že zdavnaj pozabljene slovenske pesmi, ki so jih Terjani zopet začeli peti pri nedeljskih mašah. Sam Bouh ga je prinesel; pri tem pa je kot nekoč Bevkov kaplan Martin Čedermac moral na zagovor pred svojega škofa in italijansko oblast. In je pred njimi ubranil svojo zvestobo izvirnemu poreklu Terjanov. V treh bogato opremljenih knjigah z naslovom Boava besieda (božja beseda) je izdal mašna besedila (odlomke iz Svetega pisma) za terske cierkve v terščini, ki je za matičnega Slovenca bolj razumljiva kot rezijanščina.  Slieči, Geruzalem, oblieko žalosti anu nesrenćnosti: oblieči se raunosti anu velikosti Boa. Ovij se z Boavo liepostjo. Besede, ki bi jih Terjani smeli nesti v nesrečni Jeruzalem in jih na lističu zatakniti v Zid objokovanja.
Terski govor je nekakšen živ muzej, muzej slovenskega jezika. Tržaški profesor Pavle Merku, ki je raziskal terski govor, v svojih bogatih razčlembah navaja tudi slovenske arhaizme (na primer viniko za trto, brino za smreko, plisko za pastirico, sirjavac za tur, lonice za senene kopice). Slovenci, ki imamo večno zadrego, kako po domače imenovati moško spolovilo, bi se tozadevno smeli izraziti po tersko, kjer se stvari lepo in ustrezno reče pek. A obenem profesor ni našel besed za priboljške v hrani (potice in peciva), sploh za beli kruh, le obilo imen za krompir, ječmen, fižol in repo; in za trpko kraljico terskih jedi, polento. Beseda za krov nad glavo strieha pa velja le za slamnato streho. Tista opečnata streha ima že furlansko ime. Ker je ob Teru več moče – deželica ob njegovem zgornjem toku je ena najbolj deževnih območij v Italiji – in je sonce silovitejše kot višje v Alpah, se narava žene k siloviti rasti. Terski svet stoji v znamenju vertikal, kar velja celo za zavite ceste; nosi znamenje reliefa, ki je poln strmin in bistrih voda. Te strmine so bile prenaporne za osvajalce, zato je tu ostalo revno zakotje, etnični žep, dvojezičje, ki italijanskih oblasti preveč ne moti. V zakotju lahko z njim pozitivno legitimirajo svojo sicer ponekod sporno skrb za narodnostne manjšine. Del Tumove poti Terske doline so silovito lepe in doživljajsko nepozabne tudi za tistega, ki mu ni mar zgodovine in slovenstvovanja.  (M. Zaiaur – 1815 m) se lepo vidi po Reziji in Beneški Sloveniji. To je prvi vzhodni vrh Mužcev, ki ločijo Rezijo od Terskih dolin. Na južnem vznožju Mužcev so pri vasi Mužac (Musi – 633 m), kjer živijo sami Meršoli (Mercshioli), izmerili doslej največjo količino padavin na poselitvenem prostoru Slovencev: z dolgoletnim povprečjem 3313 mm. Tu se začenja Terska dolina, tu izvira Ter. Vanj se steka potok Meja. Ob njem pridemo do kraja Ta na Meji (Passo Tanamea – 851 m), s katerega na sever pelje dve uri dolga planinska steza št. 727 najprej na sedlo Zajavor (Bocchetta di Zaiaur – 1606 m), potem pa še na levo proti vrhu Zajavorja. To je del poti dr. Henrika Tume, ki jo je utrlo Slovensko planinsko dru- štvo iz Trsta. Južno se od Tega na Meji začne ob modrih markacijah (ko pridete po cesti dober kilometer mimo vojašnic do gozda) pot SPD na Viškorško goro (Gran Monte). Do nje je dobri dve uri. Z nje je najlepši pogled na Terske doline. Če vas kdo čaka na južni strani te gore, je do ceste oziroma lepe vasi Viškorša (Monteaperta – 608 m) spusta za dve uri. Pot je privlačna, ponekod strma in vijugava, vsekana v skalo, skrita v gozdičih; živa prispodoba življenja v Terskih dolinah.
da file:///C:/Users/Pinosa/Downloads/Terske%20doline.pdf

Zavarh-Villanova delle grotte