8 mag 2018

raislo

Ocena novice: Vaša ocena: 
Ocena 4.8 od 52 glasovOcenite to novico!
et je za nami 10. oktober, ko se vsako leto spomnimo nesrečnega plebiscita leta 1920. Takrat je naša dežela onstran Karavank prišla pod Republiko Avstrijo. In spet je bilo letos nemalo razpravljanja na to tematiko. Plebiscit gor, plebiscit dol, plebiscit sem in plebiscit tja, kot da te koroške juhe ne bi pogreli že neštetokrat.
Prav nič pa javno ni bilo, ne letos in tudi ne že vsaj nekaj desetletij, govora o beneškem plebiscitu. Tudi ta se je neslavno končal za slovenski živelj. Že leta 1866 smo namreč na podoben način kot Koroško izgubili tudi Rezijo in Benečijo. In ker temu žalostnemu dogodku tudi naši predniki pred stotimi leti niso posvečali kaj dosti pozornosti, se je slaba izkušnja izpred nekaj več kot polovice stoletja ponovila še oktobra 1920. Kdor ne pozna zgodovine, je namreč obsojen na to, da bo ponavljal njene napake. Najslabša pa je ravno tista napaka, ki se ponovi.
In prav napaka iz oktobra 1866 se je znova ponovila v oktobru, le da se je pisalo leto 1920 in so to pot koroški Slovenci odločali o tem, ali naj se priključijo novi državi Slovencev, Hrvatov in Srbov ali pa ostanejo v razsulu nekdanje mogočne Avstro-Ogrske.
Na straži slovenstva
Pred prvo svetovno vojno so bili skoraj vsi Slovenci podložni Avstriji, ki ji je gospodovala dinastija Habsburžanov. Izjema pa so bili beneški Slovenci na zahodu, ki so pripadali kraljevini Italiji, in Prekmurci, ki so na vzhodu s svojo Slovensko krajino šteli v ogrsko polovico donavske monarhije. Obema pokrajinama pa je bil skupen boj za slovenski jezik, saj so si Italijani in Madžari ves čas prizadevali za raznarodovanje Slovencev na vseh področjih javnega življenja. V Prekmurju jim to ni uspelo, saj je bila dežela po prvi svetovni vojni priključena novi Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, beneški Slovenci pa so ostali pod Italijo in bili izpostavljeni hudemu poitalijančevanju, katerega posledice čutijo še dandanes.
Pojdimo v Benečijo
Beneški Slovenci so bili branik slovenstva na zahodnem narodnostnem območju. Svoja ognjišča so si ustvarili že pred skoraj 1.400 leti. Najprej so 800 let živeli pod oglejskimi patriarhi, potem pa jim je zavladala Beneška republika. Njej so se podredili leta 1420. Tudi ta jih ni spustila iz rok več kot 400 let. Prebivalci beneških vasi, ki so prebivali po gorovju in hribovju ob desnem bregu Soče, so bili naravni branik pred vplivi Avstrije.
Beneška Slovenija je torej predstavljala nekakšno vojno krajino in tudi razmejitev med germanskim in romanskim svetom. Slovenci so bili tako že leta 1492 pohvaljeni, "da zvesto čuvajo tamkajšnje gorske prehode in jih dobro stražijo pred "barbarskimi" narodi".Beneški senat je Slovencem zagrozil, da "ne smejo nikogar pustiti čez te prehode, zlasti v času kuge zavrniti vsakega, naj ima zdravniško spričevalo ali ne, ki bo prihajal iz Koroške, Kranjske, iz Štajerske, Dunaja, Avstrije sploh, iz Ogrske in Poljske". Slovenci so to službo vestno opravljali, o čemer priča pismo beneškega doža z dne 3. avgusta 1628, ki pravi, "da so vsak čas in ob vsaki priložnosti, in še zlasti ob zadnjih nemirih na Furlanskem dokazali s prsi in krvjo pravo zvestobo beneški republiki". Slovenci so za vso dolgo mejno črto redno potrebovali le 200 mož, ki so na stražo prihajali vsak dan.
Beneška Slovenija tako ni bila dolžna Beneški republiki dajati vojakov in niti ne davkov ali kakih drugih dajatev. Slovenci so imeli sami v rokah sodno in upravno oblast. Poleg tega so bili tudi oproščeni carine, cestnine za živali, prosti davkov za stavbni les in podobno.
Pod Benečani so se torej slovenski ljudje kar dobro imeli, saj so ohranili tudi svojo posvetno in cerkveno samoupravo ter starodavne šege in navade. Kot branitelji dežele so uživali posebne pravice, ki jih drugi Slovenci niso poznali. Ker so se že kmalu po letu 1550, ko je izbruhnila furlanska kmečka vstaja, otresli nekaterih graščakov, tlačanstva niso več poznali. Samostojni kmečki posestniki so tako lahko sami skrbeli za gospodarstvo na svojih pretežno gorskih kmetijah.
Nov gospodar
Prvo spremembo in nemir pa je potem v te odročne kraje prinesel francoski cesar Napoleon, ki je hotel zavladati celotni Evropi. Leta 1797 je meseca marca premagal zgornjo italijansko obrambo in zasedel Videm.
Z mirovno pogodbo med Francozi in Avstrijci, podpisano v Campoformiu 19. oktobra 1797, je nato Beneška Slovenija prišla pod Avstrijo. Ta pa je prebivalce že na začetku "obdarila" s hudimi davčnimi obremenitvami. Namesto prejšnje vaške samouprave je zdaj zavladal strogi avstrijski birokratski aparat.
Negotove razmere 
Leta 1805 se je zopet vnela vojna med Francozi in Avstrijci. Mirovna pogodba, podpisana 26. decembra 1805 v Požunu, je določala, da dežela ob desni strani Soče pripade Italiji. Gospodovali pa so ji Francozi. Ti so odpravili stoletne soseske, posekali so slovenske lipe in razbili kamnite mize, pri katerih so nekoč modrovali slovenski očanci.
Po odhodu Francozov leta 1813 je vsa Benečija prišla zopet pod Avstrijo. In to je potem trajalo več kot petdeset let. Beneški Slovenci so s tem za daljšo dobo upravno prišli v stik z drugimi rojaki onkraj njihovih hribov in gora. Nekateri so se podali na Kranjsko in še dlje v notranjost Avstro-Ogrske. V številnih krajih so se domačini redno srečevali z možakarji, ki so pred seboj potiskali voziček z brusilnim kolesom in veselo vzklikali: "Brusim škarje ... brusim nože!"
Doma je najlepše
Čeprav je marsikaterega Beneškega Slovenca ali Rezijana pot vodila na delo v tujino, pa so se večinoma ustalili v svojih gorskih vasicah, kjer so si uredili preprosto kmečko življenje. Živeli so od svojih njiv in travnikov ter gojili govejo živino, ovce in koze. Pridelovali so pšenico, koruzo in krompir, jabolka in kostanj pa so nosili tudi na trg v dolino.
Za njihovo duhovno življenje pa so skrbeli duhovniki, saj se mnogo vasi kiti z župnijskimi ali podružničnimi cerkvami. Delo duhovnikov je povezano tudi s splošno izobrazbo Beneških Slovencev in Rezijanov. Uradno šolstvo se na tem delu slovenskega ozemlja ni kaj prida uveljavilo in zato je bilo še leta 1866, torej v času plebiscita, kar 90 odstotkov prebivalstva nepismenega.
Revolucija leta 1848
Kakor drugod v Evropi je leta 1848 tudi Avstrijo zajel val ljudskega nezadovoljstva. Meseca marca je izbruhnila revolucija in pometla s starim fevdalnim gospostvom v državi. Začeli pa so se tudi narodni nemiri. Znotraj osrednje države so se upirali Madžari, na jugu pa so se dvignile Benetke, Videm in druga mesta. Tudi Beneški Slovenci so si zaželeli nazaj pod Beneško republiko, ko so bili še gospodarji svojih vasi. Zato je tudi po njihovih gorah odmevala pesem: "Predraga Italija, -Preljubi moj dom, / Do zadnje moje ure – Jest ljubu te bom! / Si v kjetnah živela – Objokana vsa, / 'Na dikla špotljiva – Do zdaj si ti bla. / Raztargi te kjetne – Obriši suzo, / Gor vzdigni bandiero – V treh farbah lepo."
Italija gori
Leta 1848 je bil Apeninski polotok razbit še na množico malih držav in državic. Vendar se je že po Napoleonovem porazu začela krepiti misel, da bi se vse združile v enovito državo. Leta 1848 so te težnje še posebej prišle do izraza. Tako so nastali tudi nekateri nemiri in upori v krajih, ki so jih zasedali Avstrijci. Pri zatrtju nezadovoljstva so vojaško sodelovali tudi Slovenci pod vodstvom znanega vojskovodje Josefa Radetzkega.
Prav tako kot v Italiji pa je vrelo tudi na Nemškem. Tudi tam je bil cel kup malih državic z enotnim jezikom, za katere bi bilo najprimerneje, da se združijo v samostojno državo, ki bi segala od Baltiškega morja do Jadrana. Za glavno mesto je bil določen Frankfurt. V nemško državo naj bi spadala tudi Avstrija, vendar le kot ena izmed enot. Avstriji pa ta položaj ni ustrezal in tako je vse ostalo po starem.
Vojna leta 1859
Mladi avstrijski cesar Franc Jožef I. se je moral po nemirih leta 1849 že kmalu zatem zopet soočiti z vojnimi razmerami. Italijani namreč niso hoteli popustiti in so si še naprej prizadevali za osvoboditev svojega ozemlja izpod avstrijske oblasti. Tako je leta 1859 izbruhnila nova vojna. Italijanska prizadevanja za ustanovitev samostojne države so namreč našla zaveznika, francoskega cesarja Napoleona III. Ta je obljubil podporo sardinskemu ministrskemu predsedniku Cavourju, ki si je v imenu svojega vladarja Viktorja Emanuela II. največ prizadeval za nastanek italijanske države. Avstrijci so napadli prvi in bili že takoj na začetku tudi premagani. Poskusili so prodreti še z okrepitvijo, a so zopet morali priznati premoč skupnih sardinsko-francoskih čet. Usodna bitka je potekala 24. junija 1859 pri Solferinu. In je pomenila dokončen avstrijski poraz. Meseca novembra je bil v Zürichu sklenjen mir, ki je med drugim narekoval tudi avstrijsko izgubo Lombardije.
Kraljevina Sardinija pa si je potem priključila še nekaj državic, tako da je bilo leta 1861 združevanje Italije v glavnem že končano. Zunaj njenih meja sta ostala le še Rim in Benečija. Viktor Emanuel II. iz savojske dinastije je postal prvi italijanski kralj. Francoski cesar Napoleon III. pa si je za uslugo prislužil dve italijanski državici, Nico in Savojo.
V nemškem taboru
Prav tako kot na jugu pa so Avstrijo ogrožali tudi severni sosedje. Tam se je v množici nemških držav najbolj uveljavila Prusija, ki si je želela imeti prevlado med svojimi rojaki. Njen vpliv je postal močnejši, ko je leta 1862 kanclersko mesto zasedel Otto von Bismarck. Spor med njim in Avstrijci je nastal zaradi vojvodin Schleswig in Hollstein, ki so ju imeli v rokah Danci, leta 1864 pa sta ju pridobili obe nemški zaveznici.
Sovražnik od spredaj in zadaj
V Hollstein, ki so ga zasedali Avstrijci, je 8. junija 1866 vdrla pruska armada, ki je tedaj štela okrog 600 tisoč mož. Nemci pa so se ob teh spopadih tajno povezali s kraljevino Italijo, ki je Avstrijo napadla z juga. Tam so se boji začeli 20. junija. Avstrijska država se je tako morala bojevati kar na dveh frontah hkrati. Na severnem bojišču je doživela velik poraz proti Prusiji. Avstrijske čete so bile premagane pri Kraljevem Gradcu (Hradec Kralove).
Drugače pa je bilo na južnem bojišču. Tu so bili Italijani močno poraženi v bitki pri Custozzi, ki je potekala 24. junija 1866, torej natanko pet let po bitki pri Solferinu. Poleg tega pa so utrpeli poraz tudi na morju v znameniti bitki pri Visu, 20. julija, v kateri je poveljeval Mariborčan Tegethoff.
Sklenjen mir
Obe vojskujoči sili pa sta imeli vojskovanja hitro dovolj in 25. julija je bilo že sklenjeno premirje. Že tedaj je dopisnik Slovenca poročal: "Veseli smo pričakovali da se bo tistih 30. 000 Slovencev, ki spadajo pod Videmško škofijo, od Beneškega ločilo in k nam goriškim Slovencem pritisnilo, zdaj pa slišimo, da Lahoni hočejo Goriško raztrgati in lep kos Benečii pritisniti."
Trgovanje s slovenskim ozemljem
Beneška Slovenija pa je bila tedaj že precej časa na diplomatskih mizah. Že v vojnem letu 1859 so vse občine videmskega okrožja zbrale izjave o privrženosti prihodnji italijanski državi. Leta 1866 pa je igrala vlogo v obeh mirovnih pogodbah: avstrijsko-pruski in avstrijsko-italijanski. Poleg teh držav pa je bila tu še Francija, ki je igrala posredniško vlogo. Cesar Napoleon III. je bil tako zaupniški prevzemnik Benečije, ki naj bi jo po pogajanjih izročil odrejeni državi.
Med Avstrijo in Prusijo je bila 23. avgusta podpisana mirovna pogodba. Na južnem bojišču pa ni šlo tako hitro.
Po dolgih pogajanjih so Avstrijci z Italijo 3. oktobra le podpisali tudi mirovno pogodbo. Za Avstrijo je bila sila neugodna. Že prej je morala Prusiji odstopiti Gornjo Šlezijo, Italiji pa, čeprav je ta vojno izgubila, beneško deželo. Avstrijski cesar Franc Jožef I. se je namreč strinjal s tem, da se Lombardsko-beneško kraljestvo združi s kraljevino Italijo. To pa je bilo povsem pričakovano, saj se je Avstrija že meseca maja pogajala s Francijo in Italijo, da zadnji odstopi Benečijo v zameno za nevtralnost v primeru vojne s Prusijo. Tehtnejših pogovorov pa na diplomatskem parketu ni bilo. Tamkajšnji Beneški Slovenci so bili tako novi državi "prodani" šele med pogajanji po sklenitvi miru.
Kraljevski odlok o plebiscitu
Kralj Viktor Emanuel II. je po mirovni pogodbi že v nekaj dneh, 7. oktobra 1866, izdal odlok, da se morajo prebivalci izreči, ali hočejo pripadati Italiji ali ne.
Ker so pri vsej zadevi kot posredniki sodelovali tudi Francozi, je 10. oktobra nato njihov veleposlanik v Benetkah "izročil" Lombardsko-beneško kraljestvo odposlancem italijanske vlade.
(Ne)potrebnost plebiscita
Po dunajski mirovni pogodbi je torej Benečija pripadla Kraljevini Italiji. S tem je ta dobila tudi Beneško Slovenijo in Rezijo, dve povsem slovenski pokrajini. Plebiscit v mirovni pogodbi ni bil zaukazan in niti ne predviden. Šlo je torej le za notranjepolitično vprašanje, pri čemer tak ali drugačen izid ne bi spremenil prav ničesar. Ali povedano drugače. Tudi če bi vsi glasovali "proti", to mednarodne pogodbe ne bi prav nič zadevalo. Z izidom naj bi se le izpričala volja prebivalstva. To pa je ravno v primeru beneškega plebiscita postalo usodno za tamkajšnje Slovence. Njihovo množično pritrjevanje si je oblast pozneje razlagala kot prosto pot za poitalijančenje.
Plebisciti
Kraljevina Sardinija je imela pri svojem prodoru po Apeninskem polotoku in hkratnem priključevanju tamkajšnjih državic navado, da je vsakič povprašala prebivalce, ali se strinjajo s priključitvijo. To glasovanje, ki ga je imenovala plebiscit, je tako uporabila prav v vseh pokrajinah, ki so se ji priključile. Štirje so potekali v letu 1860, peti pa je bil namenjen Benečiji.
Usodni plebiscit 
Tudi v beneškem primeru so se Italijani torej odločili, da izvedejo plebiscit. Za glasovanje so določili dva dneva. Nedeljo, 21. oktobra, in ponedeljek, ki ji je sledil.
Kraljevi komisar Quintino Sella je upognil videmskega škofa, da je priznal novo vlado, ter zahteval, da duhovnikom prepove širjenje žaljivih in nasprotnih vesti.
Plebiscit ali referendum
Značilno za plebiscit je to, da ljudsko glasovanje odloča o pripadnosti nekega ozemlja določeni državi. Navadno gre za izbiro med dvema državama, v tem primeru med Avstrijo in Italijo ali več kot petdeset let pozneje - v primeru koroškega plebiscita - med Avstrijo in Jugoslavijo. Leta 1866 pa je bilo Italiji ozemlje dodeljeno že z mirovno pogodbo.
Nadalje se plebiscit izvaja pod mednarodno kontrolo. Tudi te v Benečiji ni bilo. Torej je šlo le za notranjo določbo italijanske vlade za območje, ki ji je bilo že dano v oblast. Zato bi bilo bolje rečeno, da je tu šlo bolj za referendum, torej potrditev volje neke oblasti. Beneški plebiscit naj bi potrdil še nadaljevanje združevanja Italijanov, ki so se do tedaj družno priključevali sardinski pobudi.
Izvedba
Že ko se je razvedelo, kakšna usoda čaka prebivalce Benečije, se je razplamtel boj različnih mnenj. Tako je italijanski Giornale di Udine (Videmski časopis) zapisal: "Neki duhovnik, župnik v šentpetrskem okraju se, kakor nam poročajo, upira in širi tendenčne vesti med nevednimi kmeti in zatrjuje, da so Slovenci zaradi svojega narečja t. j. narodnosti in zaradi svojih koristi usmerjeni edino proti Ljubljani.
Podobne vesti pošiljajo listu tudi drugi duhovniki in domačini iz onih krajev in se pri tem zgražajo, ker vedo, da tamošnji slovenski prebivalci ne poznajo druge kulture in izobrazbe kot laško in, da so bile njihove koristi vedno povezane s prebivalci Furlanije. Slabi slovenski duhovniki na Furlanskem poznajo dobro Čedad, Tarčent, Ahten, Fojdo, Videm, Krmin in Gorico, kamor hodijo po svojih opravkih, ne poznajo pa Ljubljane in niti ne vedo kje je. Ti Slovenci imajo tako narečje, da se med seboj ne razumejo: za sporazumevanje, zlasti pri kupčijah na sejmih, se morajo posluževati glavnega narečja furlanske pokrajine. Da so ti ljudje, t. j. beneški Slovenci, nekako kulturno dvignjeni, da poznajo krajepis, domačo zgodovino, je vse naša zasluga. Prav tako smo jim privzgojili čustvovanje do Italije, in zato poudarjajo to dejstvo onim onstran Alp (t. j. Avstrijcem), ki še vedno hočejo raztegniti meje tja do Nadiže s pretvezo, da bi vključili tistih nekaj Slovencev. Vobče je to slovensko prebivalstvo dobro in patriotično kot mi in gotovo ne bo sledilo naukom nekega zagrizenega župnika."
In spet drugje stoji zapisano: "Naše glasovanje ne dvigne in ne poniža Italije, vsebuje pa načelo, da smo gospodarji na svoji zemlji in označuje prehod iz hlapčevstva v svobodo, od uboštva k napredku Italije. Je pa treba razkrinkati tudi laž Avstrije, ki jo trosi po Evropi češ, da je prebivalstvo po deželi njej vdano."
Bližal se je 21. oktober
Bolj ko se je bližal dan plebiscita, bolj napeto je postajalo. Listi so objavljali razne pozive, navodila in priporočila. V vsaki občini je bil sedež komisije, v večjih občinah pa tudi po več. Vsaka komisija je imela pet članov. Pravico do glasovanja je imel vsak moški državljan, ki je izpolnil 21. leto starosti in ni bil kaznovan zaradi tatvine, sleparije ali večjega zločina.
Besedilo na glasovnici se je glasilo: "Dichiariamo la nostra unione al regno d' Italia sotto il governo monarchico constituzionale del re Vittorio Emanuele II e de' suoi succesori." Ali po slovensko: "Izjavljam svojo priključitev h Kraljevini Italiji, monarhistični ustavni vladavini Viktorja Emanuela II. in njegovih naslednikov." Vsak upravičenec pa je potem imel na voljo, da na glasovnici označi "si", kar je pomenilo "da" ali "no", kar je pomenilo "ne".
Enaindvajseti oktober 1866
Že več dni pred nedeljo, 21. oktobra, so se po posameznih krajih prirejali shodi, tako da je bilo ljudstvo dobro naučeno, kako naj glasuje. Ljudje so imeli kar za klobuki zataknjene listke z oznako "si", torej "da". Z vaških zvonikov pa se je slišalo potrkavanje. V Vidmu so najprej zapeli himno Su Venezia e giunta l' ora. Med prvimi sta glasovala videmski nadškof in stolni kapitelj. Po mašnih opravilih so ljudje odhajali na volišča kar v skupinah, ponekod z zastavo na čelu.
Izid - kot pričakovano - dober
Videmsko okrožje je pokazalo, da se skoraj vsi popolnoma strinjajo s priključitvijo h Kraljevini Italiji. Kar 144.988 glasov je bilo "za" in le 36 nasprotnih. Zaslugo za te zadnje je imel furlanski duhovnik, kateremu so očitali, da so bili ljudje zaslepljeni prav zaradi njegovega govoričenja.
Kako so glasovali Slovenci?
Ob tako veliki propagandi za novo Kraljevino je bilo tudi od Slovencev težko pričakovati, da bodo glasovali drugače kot preostali prebivalci dežele "Il Veneto". Vsi razen enega samega glasu so odgovorili pritrdilno, torej, da so za priključitev k Italiji. Izid je znašal 3.687 glasov proti enemu. Proti je bil le župnik v Št. Lenartu, Bledič, prav tisti duhovnik, ki ga je že pred glasovanjem okrcal Giornale di Udine.
Slovenska zmota
Zakaj so Slovenci tako družno obkrožili "si", torej "da", in s tem potrdili svojo soglasno pripadnost novi Kraljevini Italiji? V prvi meri zato, ker so bili siti Avstrije. Ta jim je odrekla vse pravice, ki so jih imeli pod Beneško republiko. Benetke so jim namreč dale pravice, ki jih je Avstrija potem odpravila. Od zasedanja zadnjega ljudskega "parlamenta" je namreč minilo že več kot petdeset let, od ukinitve sosesk pa več kot trideset. Beneški Slovenci so upali, da jim bo Kraljevina Italija te pravice povrnila, saj so v revolucionarnem vrenju, ki je od leta 1848 prežemalo tudi italijanske državice, videli večjo možnost svobodnejšega življenja za svoje hribovske vasi, kot v zbirokratizirani Avstriji.
Pozdravljen kralj
Italijani so si po plebiscitu meli roke. Njegov ugoden izid je celo tako očaral kralja Viktorja Emanuela, da se je novembra sam podal v Videm in se ljudem zahvalil za ugodno glasovanje. Slovenec o tem piše: "Velike svečanosti so mu napravljali. Pri tej priliki je prišla tudi neka deputacija (poslanstvo) istrskih gospodov, ktera je hotela kralju srečo vošiti, da je Benečijo dobil, s pristavkom, da tudi Istrci žele brž ko mogoče z Italijo združiti se."
Veseli pa so bili tudi tisti, ki so s Slovenci imeli svoje načrte. Tako jim je videmski Giornale prav kmalu napovedal, kaj si lahko obetajo od nove oblasti: "Videmska pokrajina šteje le nekaj tisoč Slovencev, a ti so s prepričanjem, po kulturi in vsled koristi- Italijani. Nihče ne bi bil bolj užaljen kot oni, ako bi morali priti pod kako tujo državo. Mi bomo v prijateljstvu s sosedi slovenske narodnosti, ki naj imajo zadoščenje, da so v naši državi. Ne bomo izvajali nobenega nasilja, toda bomo uporabili naš jezik in našo kulturo, ki prednjači v splošni kulturi narodov, da jih poitalijančimo. Sprejeli jih bomo in skrbeli za blagostanje in zboljšanje njihovega stanja in družbenega življenja ter jih vzgajali v duhu italijanske kulture."
Cvet italijanske kulture
Kakšna pa je bila ta italijanska kultura in kakšne so bile njene posledice? Katastrofalne!
Že takoj po plebiscitu so ukinili slovenski jezik v cerkvah. Nekje se je obdržal do leta 1933, ko so ga dokončno zatrli. Nič bolje ni bilo v šoli. Odredili so, da morajo biti šole italijanske in da morajo učitelji poučevati le v italijanščini. Opismenjevanje prebivalcev je torej hkrati pomenilo tudi njihovo poitalijančenje.
Ko je bila leta 1871 združena že vsa Italija, je neki politik dejal: "Naredili smo Italijo, zdaj moramo ustvariti še Italijana." In prav po tem načelu je sledila tudi preobrazba Beneških Slovencev v nove Italijane.
Poleg tega se je porazgubila tudi naša dediščina. Carlo Podrecca leta 1884 piše: "Italijani so prodali l. 1866 mnogo spisov slaninarjem v Korminu in Gorici. Kar je še ostalo, so naložili na voziček in odpeljali v Čedad in spravili na kaščo uradne palače, kjer so izpostavljeni dežju, vetru in mišim."
Vzporedno s tem pa se je oblast dosledno držala tudi poitalijančevanja krajevnih oznak. Znano beneško središče Špeter Slovenov so potujčili v S. Pietro al Natisone.
Kljub temu pa Italijani niso mogli zatreti slovenskega narodnega prepričanja. Na domovih Beneških Slovencev je še odmevala lepa domača pesem, stare babice so otrokom pripovedovale znamenite rezijanske pravljice, s povečanjem bralnih navad pa se je marsikatera hiša ponašala z naročilom Mohorjevih knjig.
Bogastvo beneške, posebej pa še rezijanske kulture so že v 19. stoletju spoznavali tudi tuji raziskovalci ljudske kulture, med njimi Rusa Sreznjevski in Baudouin de Courtenay.
Nekaj kulturnih delavcev pa je izšlo tudi iz vrst beneških domačinov, med katerimi se je najbolj odlikoval Ivan Trinko - Zamejski.
Žal pa so Beneški Slovenci zaradi odmaknjenosti od drugih slovenskih središč ostali prikrajšani za društveno življenje, kakršno je tedaj v času narodnih čitalnic cvetelo povsod po Slovenskem z izjemo še Prekmurja.
Slovenski odmevi
Slovenski tisk je beneškemu plebiscitu posvetil le malo pozornosti. Ilirski Primorjan je prav na dan plebiscita zapisal: "Mir z laško vlado je cesar podpisal. Pogoji so trdi ... Nam Slovencem je najbolj žal, da skoraj gotovo izgubimo tudi 30.000 Slovencev, ki prebivajo na beneškej zemlji i želeli bi bili, da bi se bil dal kos zemlje okoli Gradiške Lahom, ker tukaj prebivajo sami Lahi, zvesti Slovenci pa naj bi ostali bili v Avstriji."
Slovenec iz Celovca je v soboto, 27. oktobra, v svojem uvodniku med drugim potožil: "Nas Slovencev je malo. Zato pa nam je tem bolj skrbeti, da se razkosani deli naše domovine zopet v eno poveče telo zedinijo; pa da v to telo vse ono spravimo, kar je koli naše krvi, našega jezika. Zguba vsacega kotiča naše zemlje vsake naše vasice nas hudo udarja …" Ta članek sicer govori o Zedinjeni Sloveniji, zato je bilo še toliko hujše, ker so tedaj že vsi vedeli, da so Beneški Slovenci v okviru Italije narodnostno za vedno izgubljeni. V isti številki zato ta list potem še dodaja: "Te dni je bilo na Beneškem z velikimi svečanostmi glasovanje o bodočem vladarju. Veselje je bilo povsod neizmerno. Velika večina prebivalcev je glasovala za Viktorja Emanuela …"
Novice pa so šele 31. oktobra zapisale: "Na Benečanskem je bilo 21 t. m. ljudsko glasovanje: ali hočejo pod italijansko vlado biti ali ne. S "da" jih je glasovalo 636.679. z "ne" 67, - 367 glasov so zavrgli."
Obsojeni na zdomstvo
Beneškim Slovencem se je po plebiscitu v narodnostnem pogledu godilo slabo, gospodarsko pa tudi niso prav nič pridobili. Pravkar skrpana Italija je bila industrijsko zelo šibka. Le v Milanu in v Piemontu je bilo nekaj industrije, sicer pa so bili povsod samo kmetje. Beneški Slovenci so torej še vedno morali vzeti culo v roke in pot pod noge, če so se hoteli prikopati do boljšega zaslužka.
Slovenec proti Slovencu
Beneška Slovenija je zaradi svojega položaja torej ostala povsem odmaknjena od dogajanja v drugih slovenskih deželah. V ospredje pa je zopet stopila šele med prvo svetovno vojno, ko se je fronta že na začetku ustalila prav na njeni meji. Ob Soči so namreč potekali najbolj krvavi spopadi tistega časa. In kar je najhujše - dogajalo se je to, da so ravno Beneški Slovenci najbolj trpeli v vojnih razmerah. Kot izvežbane hribovce - preostali Italijani so bili pretežno iz dolinskih krajev - so jih vpoklicali med italijanske "alpine", kjer so se morali boriti proti slovenskim fantom nad drugim bregom Soče. Veselje Slovenca v avstro-ogrski uniformi, ki je zadel sovražnega "alpinca" na sosednjem gorskem vrhu, je hitro zvodenelo, ker se je zavedal, da je s tem morda utrnil življenje svojega rojaka, Beneškega Slovenca v uniformi sovražne Italije.
Beneške domačije
V več kot štiristo vaseh in petnajstih dolinah nad furlansko ravnino so si našli domovanja Slovenci z naše zahodne meje. Leta 1866 jih je v Beneški Sloveniji in Reziji živelo okrog trideset tisoč. Leta 1881 so jih našteli več kot 36 tisoč. Konec 19. stoletja se število giblje okrog 40 tisoč, desetletje pozneje pa spet navajajo število 36 tisoč.
Tik pred prvo svetovno vojno je leta 1914 izšel Annuario Statistico, ki našteva tudi Slovence po posameznih okrajih. V Čedadu jih je zapisanih 32.317, v Čenti 12.892, v Tumeču 4.671 in Huminu 2.123, skupno torej kar 52.003.
Uradna statistika, narejena kmalu po prvi svetovni vojni, v Beneški Sloveniji in Reziji izkazuje 33.932 prebivalcev slovenske narodnosti. Prebivali so v sedemnajstih občinah. V naslednjih obdobjih pa število niha, saj so se številni izseljevali, odhajali na delo v druge dežele in se potem za kratek čas ali za stalno vračali domov.
Tudi zdajšnji podatki nam pričajo, da ima Beneška Slovenija večino delavnega prebivalstva nastanjenega zunaj rodnega doma, bodisi na Slovenskem bodisi v tujini. In končno, ali ni tudi najbolj znan sestav tamkajšnjih rojakov, prvi slovenski narodno-zabavni ansambel Beneški fantje, ki marsikaterega Slovenca dandanes še edino spominja na pozabljeno pokrajino onstran meje, leta 1952 začel delovati prav v Ljubljani.
Andrej Mrak

Il 10 ottobre di ogni anno ricordiamo l'infelice plebiscito del 1920. A quel tempo, il nostro paese al di là delle Caravanche era sotto la Repubblica d'Austria. Anche in questo caso, ci sono state molte discussioni su questo argomento. Plebiscito, come se queste zuppe della Carinzia non si fossero sbagliate molte volte.Non c'era nulla di pubblico in questo, non quest'anno e non per almeno un paio di decenni, un discorso sul plebiscito della Benecia
Nel 1866, allo stesso modo della Carinzia, perdemmo anche Rezija e Benecia, poiché i nostri antenati non dedicarono molta attenzione a questo evento ansioso più di cento anni fa, la povera esperienza di qualcosa di più di mezzo secolo fa fu ripetuta nell'ottobre 1920. Chiunque non conosca la storia viene condannato a ripetere i propri errori. La cosa peggiore è esattamente lo stesso errore che si ripete.
L'errore dell'ottobre 1866 fu ripetuto di nuovo in ottobre, tranne che fu scritto nel 1920, e gli sloveni della Carinzia decisero in questo modo se unirsi al nuovo stato di sloveni, croati e serbi, o rimanere nell'esilio dell'ex potente Austro- Ungheria.
Prima della prima guerra mondiale quasi tutti gli sloveni erano soggetti all'Austria, governata dalla dinastia degli Asburgo. L'eccezione erano gli sloveni della Benecia nell'ovest che appartenevano al Regno d'Italia e il Prekmurje, che a est con i loro paesaggi sloveni erano contati nella metà ungherese della monarchia del Danubio. Entrambe le province erano in lotta comune per la lingua slovena, poiché gli italiani e gli ungheresi erano costantemente impegnati nello smantellamento degli sloveni in tutte le aree della vita pubblica. In Prekmurje questo non ha avuto successo, dal momento che il paese era collegato al nuovo regno di serbi, croati e sloveni dopo la prima guerra mondiale, mentre gli sloveni della Benecia rimasero sotto l'Italia e furono esposti a una grave politica, le cui conseguenze si sentono ancora oggi.
Andiamo in Benecia

Gli sloveni della Benecia erano i paracadutisti della nazionalità slovena nell'area occidentale. Hanno creato i loro caminetti quasi 1.400 anni fa. Prima vivevano sotto i Patriarchi di Aquileia per 800 anni, poi la Repubblica veneziana li dominò. Era subordinata a lei nel 1420. Anche lei non li lasciò di mano da più di 400 anni. Gli abitanti dei villaggi della Benecia, che vivevano sulle montagne e sulle colline lungo la riva destra del fiume Isonzo, erano un paraurti naturale contro l'influenza dell'Austria.La Benecia, quindi, rappresentava una sorta di paesaggio militare e anche una delimitazione tra il mondo germanico e quello romano. Nel 1492, gli sloveni furono elogiati, "per custodire fedelmente i passi di montagna lì e per proteggerli bene contro i popoli" barbari ". Il Senato di Venezia minacciava gli sloveni che" non dovevano permettere a nessuno di superare questi incroci, specialmente al momento della peste, se avrà o meno un certificato medico proveniente dalla Carinzia, dalla Carniola, dalla Stiria, da Vienna, dall'Austria, in generale, dall'Ungheria e dalla Polonia. " Gli sloveni eseguirono questo servizio con coscienza, come dimostra una lettera del cane veneziano del 3 agosto 1628, in cui si afferma che "ogni volta e ogni occasione, e specialmente agli ultimi scontri in Friuli, il seno e il sangue della Repubblica Ceca si dimostrarono fedeli alla Repubblica di Venezia ". Per tutta la lunga linea, gli sloveni avevano regolarmente bisogno solo di 200 uomini che erano in servizio ogni giorno.
La Benecia non era quindi obbligata a dare soldati alla Repubblica di Venezia, né a tasse o altri doveri. Gli sloveni si sono trovati nelle mani delle autorità giudiziarie e amministrative. Inoltre, sono stati esentati i dazi doganali, i pedaggi degli animali, le tasse gratuite sul legname da costruzione e simili.

Nessun commento:

Posta un commento


Il tuo commento è l'anima del blog,
Grazie della tua visita e torna ogni tanto da queste parti , un tuo saluto sarà sempre gradito. *Olgica *