Beneška Slovenija. (Črtice. - Ivan Trinko.)

Mala deželica je vendar vredna, da jo poznajo tudi drugi Slovenci. In res jo bodo kmalu poznali znanstveno in natančno opisano od pisatelja strokovnjaka, ki je kos takemu delu. Spis zagleda beli dan po Matici Slovenski v lepem zborniku „Slovenska zemlja" in bo brez dvombe zanimiv. (Moggio), ki se nahajajo vsi v videmski provinciji. Drugače pa, ako gledamo njih posebnosti, vidimo jih razdeljene na tri izprva imenovane, dosta različne skupine. Posebno značilni so Rezijani, o katerih je najkompetentnejše in veliko pisal slavni poljski učenjak Baudouin de Courtenav, ki je prebil mnogo časa med njimi radi svojih korenitih študij. Vendar o njih sedaj ne pišem, niti o drugi skupini, marveč o Slovencih, ki prebivajo v mešanih okrajih Tarcentu in Gle- „Dom in svet" 1898, štev. 2. To sem moral omeniti radi tega, da častiti bralci ne bodo pričakovali od mene znanstvene razprave in sistematičnih podatkov o beneški Sloveniji. Ne! Namen sledečim skromnim vrsticam je, da jih seznanijo o njej le površno in da pripravijo pot popolnemu opisu. Vseh beneških Slovencev sedaj utegne biti kakih 38 tisoč, in morda še več. Raztreseni so, kakor sem rekel, na široko po gorah in dolinah, in spadajo pod okraje: Šempeter Slovenov, Čedad, Tarcent, Glemona in Možnica (Moggio), ki se nahajajo vsi v videmski provinciji. Drugače pa, ako gledamo njih posebnosti, vidimo jih razdeljene na tri izprva imenovane, dosta različne skupine. Posebno značilni so Rezijani, o katerih je najkompetentnejše in veliko pisal slavni poljski učenjak Baudouin de Courtenav, ki je prebil mnogo časa med njimi radi svojih korenitih študij. Vendar o njih sedaj ne pišem, niti o drugi skupini, marveč o Slovencih, ki prebivajo v mešanih okrajih Tarcentu in Gle- „Dom in svet" 1898, štev. 2. To sem moral omeniti radi tega, da častiti bralci ne bodo pričakovali od mene znanstvene razprave in sistematičnih podatkov o beneški Sloveniji. Ne! Namen sledečim skromnim vrsticam je, da jih seznanijo o njej le površno in da pripravijo pot popolnemu opisu. Vseh beneških Slovencev sedaj utegne biti kakih 38 tisoč, in morda še več. Raztreseni so, kakor sem rekel, na široko po gorah in dolinah, in spadajo pod okraje: Šempeter Slovenov, Čedad, Tarcent, Glemona in Možnica Fot. Malignani. moni. Pač pa seznanim častite bralce tega lista s čisto slovenskim okrajem šempeterskim (nekdaj — distretto di San Pietro degli Slavi; sedaj pa — distretto di San Pietro al Natisone (ob Nadiži). Pojdiva torej, dragi Slovenec! Ako hočeš potovati z menoj iz Vidma, kjer sem te pustil, da si ogleduješ bližnjo in daljno okolico, v našo Slavijo italijansko, po polurni železnični vožnji dojdeš v slavno Staro mesto, ali Čedad (Cividale — Forum Julium), kjernajdeš že znatne sledove slovenščine; zakaj ono mestece, osobito zanimivo radi svoje zgodovine in vsakojakih starinskih ostankov iz boljših časov, je živahno trgovinsko središče vseh šempeterskih Slovencev in onih, prvim popolnoma sličnih, ki spadajo pod čedadski okraj. Posebno ob sobotah bi rekel, da je slovensko. Vse, kar hribi rodijo za prodaj, vse pride na čedadski trg. Ob takih dneh po ozkih, starih ulicah čedadskih prevladuje, in še precej glasno, slovenščina; po prodajalnicah istotako; po gostilnicah niti omenjati ni treba. Naši Slovenci sploh ne marajo govoriti preokorne furlanščine, zato pa tudi mora vsak trgovec čedadski skrbeti, da jim ustreže le slovenski. Gotovo je zanimivo poslušati, kako se preproste gorske Slovenke brezobzirno in gostobesedno pričkajo v. svojem karakterističnem narečju z nespretnimi trgovci, in se še povrh rogajo njih spakedrani in samo za skrajno silo dobri slovenščini. Pa ne samo radi trgovine prihajajo Slovenci, v Čedad, ampak tudi radi vsakojakih opravil pri uradih in na okrožnem sodišču; zakaj Šempeter stoji sicer na čelu svojemu posebnemu čisto slovenskemu okraju, a samo po besedi, takorekoč — ad honorem; okraj je združen cedadskemu, oblasti in uradi so vsi v Čedadu. Ko si ogledaš Čedad in njegove znamenitosti, zlasti krasno glavno cerkev, mestni muzej, longobardski tempel in pa drzen, daleko sloveč „vragov most" čez Nadižo, greš skozi slovenska vrata in potuješ dalje po lepi široki cesti. Železnica ne gre mimo Čedada. Na poti k slovenski meji se pelješ mimo zadnje furlanske vasi Sanguarzo (Šentjur — ali po ben. slov. Šincjur), in kmalu „Pri mostu" stopiš na slovenska tla. Začudiš se ozki in udrti strugi Nadiže, čez katero drži baje že od rimljanskih časov mal a visok most. Na tej in na oni strani je več hiš deloma furlanskih, deloma slovenskih. V tej mali vasici sta si dve narodnosti v neposredni in tesni dotiki že, odkar so prišli Slovenci v te kraje. A vendar jedna in druga sta ohranili svoj značaj, svoje šege in svoj jezik, in že na samem obrazu lahko spoznaš, kdo je Furlan in kdo Slovenec. Do mosta sega čedadski okraj in občina ob jednem, pa jedna izmed čedadskih župnij. Hiše onkraj mosta pa so že pod okraj, občino in župnijo šempetersko. Že prej nego prideš do mosta, se ti odkrije lep razgled na naše gore, na vhode v naše doline in na vasi tu in tam se beleče izmed drevja. Pred teboj se mogočno dviga nad vse hribe široki in slikoviti Matajur, čegar obronki se polagoma prostirajo vedno niže na vse strani. V ozadju pa mrklo gleda sivi Krn s svojim kršnim vrhovjem. Če pri mostu obrneš pogled na desno onkraj Nadiže, ki se ravno tu spaja z rečico Erbečem, zagledaš ogromne podrtine starega gradu, znanega iz krajevne zgodovine z nemškim imenom Griinberg, kateremu pa Slovenci pravijo Karkoški grad, po hribu Karkošu. Stoji v sredi hriba nad vodo, na strmi obrastli pečini, osamel a uporen in trdovraten svedok prešlih časov. Zgodovina zna le malo povedati o njem. Takoj ob koncu mosta se cesta deli na dvoje; jedna gre ravno, a kmalu zopet razdeljena pelje v dve dolini, v šentlenardsko in v sovodnjisko. Druga znamenitejša krene na levo in pelje ob Nadiži v bližnji Sv. Peter in dalje po nadiški dolini čez mejo v avstrijsko-slovenski trg Kobarid. Kakor gredo ceste od mosta narazen po dveh skrajnih dolinah, tako nekako vsporedno ž njimi gre po hribih okrajna meja, katera se na vshodu deloma vjema z državno. Že iz tega je razvidno, da je šempeterski okraj sličen triogelniku, ki stoji z vrhom pri mostu, a z osnovnico je oprt na avstrijsko Primorje od Tolmina do kobaridskega kota. Od mosta torej gredo kakor vrhi od roglastega debla narazno naše tri glavne doline s svojimi postranskimi dolinicami. Sedaj, dragi bralec, hodi, koder se ti ljubi, po teh cestah; kreni, po kateri koli hočeš stezi v gore, povsodi najdeš pristne Slovence, pohlevne, mirne, gostoljubne rojake....se nadaljuje
file:///C:/Users/Pinosa/Downloads/Trinko%20Public%20Domain%20Mark%201.0.pdf

Public domain Mark 1.0

Public DomainMark1.0