Pred petinsedemdesetimi leti, 13. marec 1944, so partizani 2. bataljona Briško-beneškega odreda, pod vodstvom beneškega junaka Marka Redelonghija uspešno izvedli napad na nemško vojaško letališče Belvedere v bližini Povoletta. Takrat je bil zraven tudi Justo Breškon, edini še živeči partizan, ki je sodeloval pri tej drzni in pomembni partizanski akciji. Ob obletnici napada vam v branje ponujamo članek, ki ga je napisal Vojko Hobič, ki je Justa Breškona obiskal v Campegliu, kjer zdaj živi, in smo ga v tiskani izdaji našega tednika objavili 13. februarja.
Obisk pri edinem še živečem partizanu Justu Breškonu, ki je bil udeležen v napadu na nemško letališče Belvedere pri Vidnu 13. marca 1944 je bilo zame pravo doživetje. Justo danes živi v kraju Campeglio v Furlaniji in je pravi leksikon spominov na mladost, ki ga je potisnila v narodnoosvobodilni boj. Ohranil je pokončno držo Slovenca in jezik z malo »kotarskega« narečja ga izdaja, da je bil doma v Breginjskem kotu. Odraščal je v Borjani skupaj še s tremi brati, očetom in mačeho, ki so jo otroci klicali »mama« in je, v pogovoru je to večkrat poudaril, bila dobra mama.Justo Breškon je bil rojen 24. julija 1927 v Borjani. Njegovo mladost je zaznamovala raznarodovalna fašistična ideologija in spominja se, kako težko se je bilo učiti v šoli italijanski jezik, ko pa so bili doma zavedni Slovenci in govorili samo slovensko. Kot mlad se je leta 1940 učil za krojača na Trbižu. Oče je po kapitulaciji fašistične Italije 1943 prišel ponj in v Borjani je ostal od septembra 1943 do začetka marca 1944, ko se je vključil v NOB tako kot drugi mladeniči iz Borjane in iz drugih krajev Kobariškega.
Odšli so v tabor v Plazeh za Breginjem, kjer so se seznanjali z orožjem, taktiko in veščinami bojevanja. Učili so se tudi slovenskega jezika. Politkomisar Alfonz Perat jim je predaval in jih pripravljal na hude preizkušnje. Bili so mladi, željni bojevanja. O tem so jim pripovedovali starejši borci. Ko se je nekega dne nad njimi prikazalo izvidniško nemško letalo, ki je priletelo z letališča Belvedere, so hoteli kar streljati nanj. Komandant Marko Redelonghi je naivne mladeniče komaj ustavil, da niso sprožili strelov. Mladi se niso zavedali, da bi Nemci kaj hitro lahko odkrili njihovo taborišče.
In kmalu je prišel ukaz štaba BBO o napadu na letališče, od koder so nemška letala vzletala v izvidnice in bombardiranja vasi v Posočju. Vodstvo BBO se je takoj pričelo pripravljati za napad. O tem pa borcev niso obvestili. Le zbirali so najpogumnejše prostovoljce partizane – med njimi je bil tudi Justo Breškon –, ki so bili pripravljeni sodelovati v novi partizanski akciji.
Priprave so potekale v popolni tajnosti in borci sploh niso slutili, kaj se pripravlja in kam bodo odšli. In kmalu je bilo izdano povelje za odhod na akcijo. Iz tabora v Plazeh so se odpravili v prvo bližnjo vas Brezje. Od tam so v popolni tišini krenili proti Tipani in naprej čez grape in globeli proti furlanski nižini. Med potjo so dobili le kratek počitek. Justo je bil dodeljen enoti, ki je imela nalogo ščititi desno krilo napada v bližini vasi Savorgnano. Pred sončnim zatonom 12. marca, po prihodu na izhodiščne položaje, so borci dobili natančne naloge. Šele takrat so zvedeli, da bo cilj napada letališče Nemških sil na Belvederu.
Justo, domačin Toni Peštur in ruski mitraljezec so prispeli do križišča v bližini vasi in se utrdili na ustreznem mestu. Imeli so nalogo varovanja desnega krila napada na letališče. Justo je nosil tudi kanto z bencinom, ki mu ga je dal komandant, da bi zažgali letala. Ker so ščitili križišče, je bencin oddal drugemu soborcu, ki je napadal samo letališče in so ga kasneje ob napadu tudi uporabil. V jasni noči 13. marca 1944 ob drugi uri zjutraj se je pričel napad. Kmalu je nebo rdeče zažarelo, ko so v zrak pognali letala. Slišati je bilo odmeve bomb in streljanje. Preko ravnine se je valil gost črn dim.
Justu in ostalima soborcema na križišču v bližini Savorgnana ni bilo potrebno izstreliti nabojev, saj so bili oddaljeni od središča napada, pa tudi nasprotnik se ni pojavil na desnem krilu, katerega so branili v času napada. Nekaj več kot pol ure je trajal sam napad, potem je prišlo povelje za umik na že prej dogovorjeno mesto. Od tu so po gozdu, ki jih je ščitil, prispeli v Dolenje Črnjeje, kjer so se okrepčali z obilnim obrokom in dobili zaslužen počitek.
Zjutraj so jih preletavala nemška letala, ki so prispela iz Campoformida, vendar borcev niso opazili, ker so bili dobro skriti. Morali so počakati do mraka, da so lahko nadaljevali povratek proti taboru v Plazeh. Pot jih je ponovno vodila po gozdu, po stezah, preko grap in globeli. Izmučeni so prispeli do Tipane in pot nadaljevali proti vasi Brezje. Tu so spali. Ko so slišali strele iz tabora v Plazeh so slutili, da se tam dogaja nekaj strašnega. Čakali so povelje za obrambo tabora, vendar je bilo žal že prepozno. Nemci so vdrli v tabor in tiste, ki se niso umaknili, pobili. Imena dvajset pobitih so danes napisana na spominskem obeležju blizu kraja, kjer so imeli tabor in od koder so krenili v napad na letališče. Po vojni se je Justo vrnil na Trbiž in nadaljeval z delom kot krojač. Poleti je delal kot gozdni delavec pri sečnji in spravilu lesa vse do leta 1947, ko se je vrnil v Furlanijo in ne v domačo Borjano. Večkrat je zaprosil italijanske oblasti za državljanstvo. Preverjali so njegovo pripadnost italijanski državi. Dobil ga je šele leta 1955. Zatem ga je pot zanesla kot emigranta na začasno delo v Bern v Švico. Tu je spoznal svojo življenjsko sopotnico. Doma je bila iz Campeglia in leta 1963 sta se skupaj vrnila v njen rojstni kraj, kjer živita tudi danes mirno upokojensko življenje v hiši na robu kraja s pogledom na Furlansko nižino.
V letošnjem letu, v marcu, bomo obeleževali 75-letnico napada na letališče Belvedere, kot tudi 75-letnico napada Nemcev na tabor partizanov v Plazeh. Justo mi je izrazil svojo veliko željo. Rad bi bil na teh spominskih slovesnostih, če mu bo le zdravje dopuščalo. V to pa ne dvomim, saj je možakar kljub svoji visoki starosti še vedno delaven in celo osebni avto še vozi. Z obljubo, da mu to željo tudi resnično izpolnim, sva se zapeljala še do kraja Belvedere, kjer mi je pokazal, kje je bilo letališče, katerega so napadli.Vojko Hobič
Slava junakom BBO
RispondiElimina