Celuo lieto je pieu, a na posebno vižo 22. junja, kadar smo zmolili zadnjo sabotno mašo pred počitnicami. Po maši, pred cierkvijo svetega Petrà smo nadaljevali veselje, de se ušafamo kupe an de se čujemo ku adna liepa družina. An spet so veselo pieli dreški zvonuovi 30. junja za karst Ethana Cicigoja taz Laz. Telekrat so tud’ tonkali, zak’ je riedko, de se kajšan rodì v naših vaseh, posebno v gorah. Tele krat se je zgodilo, zatuo smo se še buj veselili. Kàr mislim na tele zvonuove, se spomnim, kakuo smo bli mi otroci v Podutani veseli, kadar so tonkali, naj je bluo zvičer al’ pa zguoda, priet ku je sonce ustalo. Sada po laških vaseh protestirajo, če čujejo zvoniti, par nas pa smo bli navdušeni. Biu je zaries drugi an liepi sviet! Takrat se je moglo lahko poslušati, zak’ nie bluo druzih šumu, če ne kajšnega pisa, al’ pa še buj romantično pietje slaviča an ponočnega čuka. Donas je vse izginilo, zak’ vse rapota. Vseglih se po naših vaseh ponavljajo prazniki, sejmi, srečanja ljudì, ki se vračajo tudi iz deinih daržav, de spet užijejo dobruoto našega zraka an parjateljstvo naših vasnjanu. Benečija na nieko vižo oživi. Od Matajura do Svetega Martina, od Klabučarja do Špika naš sviet spet margoli od živih mruji, ki so naši ljudjè. An do sada niesmo pozabili tudi pietja. Nie sejma, de po maši al’ precesiji se na puoje pred cierkvijo. Še ankrat mi pridejo naprì spomini, kadar sam majhan otrok hodu h Svetemu Pavlu za Rožinco an kakuo sam začudeno poslušu pieti naše piesmi, na tri ali štier glasuove. Nomalo povsod se ponavlja tala liepa navada, zak’ so nastali novi pievski zbori, ki zlo učeno znajo pieti an grede ohraniti našo kulturo, muziko an izik. Upamo, de bo tuole nadaljevalo še naprì, zak’ je stvar previč liepa. V telim polietju želimo vsiem, de se počutijo lepo an de parnesejo nekaj novega življenja po naših vaseh, de se bo čulo takuo, ki parbližno pravi piesan: Nobedan na diela, an preca bo maša, gor na bul’ stoji naša cierku, ki nas čaka, ku mati svoje otroke. Veselje je pru v tem, de se srečamo par maši an de tolo srečanje nadaljujemo po maši tudi v življenju, de kar praznujemo ostane muoč vsakega človieka.
Nell’editoriale del Dom del 15 luglio, il diretore responsabile, mons. Marino Qualizza, ricorda i tempi nei quali d’estate orgni paese festeggiava la propria sagra con belle celebrazioni. In particol modo ricorda il canto corale, sia religioso, sia profano. “La speranze è che queste tradizioni continuino e che in questa estate i nostri paesi rivivano”, chiosa mons. Qualizza.
Nessun commento:
Posta un commento
Il tuo commento è l'anima del blog,
Grazie della tua visita e torna ogni tanto da queste parti , un tuo saluto sarà sempre gradito. *Olgica *