20 lug 2019

Vse več romarjev na Nebeški poti - Sempre di più sul Cammino celeste

Iz leta v leto, iz dneva v dan, raste število romarjev na Nebeški poti. Porast turistov zabeležijo tako osebe, ki v raznih etapah sprejemajo romarje, kot tudi ostali domačini, ki skoraj vsak dan opazijo mimoidoče pohodnike.
Nebeška pot, ki jo imenujejo tudi Iter Aquileiense, je dejansko mednarodna romarska pot, saj je leta 2006 nastala na pobudo raznih romarjev iz Furlanije Julijske krajine, Slovenije in Koroške. V veri združuje romarje različnih narodnosti prav na Svetih Višarjah nad Žabnicami, kjer Mater Božjo z detetom že stoletja častijo Slovenci, Nemci, Furlani in Italijani.
Nebeška pot je mednarodna tudi po sestavi, saj jo sestavijo italijanska, slovenska in avstrijska pot. Italijanska romarska pot izvira iz Ogleja v Italiji (mesto, kjer so prvič oznanili evangelij in od katerega so v osrčje Evrope odšli oznanjat krščansko sporočilo); slovenska z Brezij v Sloveniji (v tej vasi se nahaja najpomembnejše slovensko Marijino svetišče); avstrijska pa od Gospe Svete na avstrijskem Koroškem (tamkajšnja srednjeveška cerkev je izredno pomembna tako v zgodovini Koroške in veri Srednje Evrope). Ni težko se zavedati, da izvira vsaka pot iz enega kraja, ki je zelo pomemben v verski zgodovini posamezne dežele. Vse tri poti združuje pa cilj, ki so Svete Višarje.
Slovenska romarska pot poteka z Brezij čez Jesenice, Kranjsko Goro, Rateče, Belo Peč in Trbiž; avstrijska od Gospe Svete (Maria Saal) preko Celovca, Otoka (Maria Wörth), Marije na Zilji (Maria Gail), Podkloštra (Arnoldstein), Kokove in Trbiža. O italijanski poti smo svojčas že pisali, da je za Slovence v videnski pokrajini posebnega pomena. Poteka od Barbane in Ogleja preko Aiella, Krmina, Stare gore, Mažeruol, Brezij, Špik, Ravance, Dunje (Dogna) in Ovčje vasi. Na ta način nekako združuje vsa področja, kjer je v videnski pokrajini uradno priznana slovenska manjšina – od slikovite a na žalost neobljudene Idarske doline do Kanalske doline. Italijanska pot iz dneva v dan razkriva svoj turistični potencial. Romarji in pohodniki odpotujejo iz raznih krajev v ostalih deželah Italije z avtom, vlakom in letalom in se nato odpravijo na pot z Barbane ali Ogleja. Možnosti je več. So tisti, ki si vzamejo le nekaj dni dopusta, saj so že načrtovali, da bodo prehodili določeno število etap. Za ostale si bodo privoščili nekaj dni dopusta kasneje. So tisti, ki si vzamejo dva tedna in prehodijo vseh desetih etap. Ob njih so pa tudi tisti, ki po končani italijanski poti izkoristijo priliko, da bi spoznali bližnje dežele ali romarske kraje v Avstriji in Sloveniji. Tukaj je treba povedati, da si razni romarji pogosto ne predstavljajo, da so javne mednarodne povezave s Slovenijo tako malo razvite. Da bi se brez avta odpravili v Avstrijo, so ob kolesarski stezi na razpolago tako avtobusne kot železniške povezave; neposrednih javnih prevozov s Slovenijo so pa le malo razviti, saj obstaja le nekaj avtobusnih povezav. Bralce spominjamo, da so kolesarsko stezo izpeljali prav po zapuščeni železnici. Tudi informacijskega gradiva o bližnjih krajih in zanimivosti v Sloveniji je le malo. Res je, da romarjem in turistom po svojih močeh pogosto priskočijo na pomoč sami domačini, a skupna razvojna strategija bi seveda veliko prispevala k skupni rasti.
Prav tako kot v Reziji, Terskih in Nediških dolinah, tudi v Kanalski dolini stavijo v zadnjih letih vse več na pešpoti in na nadaljnje storitve za turiste, ki seveda tudi pritoku ljudi po Nebeški poti lahko le okrepijo. Domačini večkrat mislijo, da naj bi nadaljnji razvoj Nebeške poti oviralo najprej dejstvo, da je nekje po Furlaniji Julijski krajini slabo označena. Še posebej nekje v Terskih in Nediških dolinah pa mislijo, da v nekaterih etapah ni veliko možnosti za prenočitev. S skupnim celoletnim načrtovanjem in razvojno vizijo z Barbane do Svetih Višarij, če ne vse do Brezij in Gospe Svete, bi pa lahko spodbudili prepoznavnost Nebeške poti in nastajanje novih možnosti za vse na širšem območju. (Luciano Lister)
Cresce sempre più il numero di pellegrini e camminatori lungo il Cammino celeste o Iter Aquileiense. Il percorso tra fede, natura e cultura è nato nel 2006 dall’iniziativa di un gruppo di fedeli di Friuli Venezia Giulia, Slovenia e Carinzia. I suoi itinerari riuniscono pellegrini di diversa etnia e cittadinanza proprio a Lussari/Svete Višarje, dove già da secoli le genti di lingua slovena, tedesca, friulana e italiana si rivolgono a Maria. Il Cammino celeste si compone di tre percorsi: italiano con partenza a Aquileia, sloveno, con partenza da Brezje, e austriaco, con partenza da Maria Saal. Passando per la provincia di Udine, il Cammino italiano tocca praticamente tutte le zone in cui sono parlati i dialetti sloveni. Da Barbana e Aquileia passa per Aiello, Cormons/Krmin, Castelmonte/Stara gora, Masarolis/Mažeruola, Montemaggiore di Taipana/Brezje, Rifugio Ana in località Špik (sopra Monteaperta/Viškorša), Prato di Resia/Ravanca, Dogna (Dunja) e Valbruna/Ovčja vas.
Camminatori e pellegrini affrontano il percorso con varie modalità. Ci sono quelli che si prendono solo qualche giorno di ferie, in base al numero di tappe che hanno stabilito di raggiungere. Per le altre chiederanno qualche giorno libero più avanti. Altri in due settimane percorrono tutto il Cammino, in tutte e dieci le sue tappe. Altri ancora, dopo avere terminato il Cammino italiano, approfittano per conoscere le zone limitrofe e i luoghi di pellegrinaggio vicini in Austria e Slovenia. A riguardo, va detto che spesso molti pellegrini non si figurano affatto che i servizi di collegamento con la Slovenia siano così sottosviluppati. Senza auto, infatti, per giungere in Austria oltre alla pista ciclabile ci sono corriere e e ferrovia; i servizi di trasporto pubblico verso la Slovenia, invece, sono abbastanza carenti, dal momento che li garantiscono solo alcune corriere. La pista ciclabile, infatti, è sorta proprio sul sedime della ferrovia dismessa. Anche il materiale informativo non è sempre esaustivo; una strategia di sviluppo congiunta potrebbe contribuire a un percorso di crescita comune.
Come a Resia, nelle Valli del Torre e del Natisone, anche in Valcanale negli ultimi anni si sta  sempre più puntando sui percorsi a piedi e vari servizi rivolti ai turisti, che col Cammino celeste non possono che fare sistema. Una pianificazione annuale e una visione di sviluppo globale da Barbana a Lussari, se non fino a Brezje e Maria Saal, non potrebbero che implementare la fama del Cammino celeste e lo sviluppo di nuove opportunità su un’ampia fascia di territorio.

https://www.dom.it/vse-vec-romarjev-na-nebeski-poti_sempre-di-piu-sul-cammino-celeste/

1 commento:

  1. Cara Olga, con il tempo che passa molto gente si avvia a questi pellegrinaggi e sperano.
    Purtroppo molte cose non vanno bene e la fede sta crescendo solo da li qualcosa potrà cambiare...
    Ciao e buon fine settimana con un forte abbraccio e un sorriso:-)
    Tomaso

    RispondiElimina


Il tuo commento è l'anima del blog,
Grazie della tua visita e torna ogni tanto da queste parti , un tuo saluto sarà sempre gradito. *Olgica *

ultimo post

auguri