Mons. Qualizza: “Benečija predstavlja zadnji otok slovenskega sveta in ga je treba čuvati”





V zadnji številki Novega Matajurja pred poletnimi počitnicami (izšla je 31. julija) smo objavili daljši pogovor z mons. Marinom Qualizzo. Pred štirimi leti je postal zlatomašnik, v Benečiji pa že od leta 1987 pomaga v Dreki, pri Sv. Mariji Devici. Od leta 2013 mons. Qualizza, ki sicer živi v videnskem domu za ostarele duhovnike, ob sobotah zvečer daruje slovensko mašo v špetrski cerkvi. Je tudi odgovorni urednik beneškega štirinajstdnevnika Dom. V branje vam ponujamo izvleček iz omenjenega intervjuja.
Gospod Qualizza, zakaj ste se odločili za dušnopastirski poklic?
“K temu me je na nek način vzpodbudila mama. Po končani osnovni šoli mi je rekla, da je bodočnost v znanju. V tistem času mi je župnik Angelo Kračina daroval evangelij in latinsko slovnico. Knjigi sem začel prebirati z velikim zanimanjem in se nato odločil za semenišče.
Spomnim se, da me je v vidensko semenišče z motorjem gilera 250 prvič peljal gospod Giuseppe Iaculin. Motor ni imel zadnjega sedeža, ker gospod Iaculin ni hotel, da bi ga kdo, predvsem ženske, prosil za prevoz. Še vedno imam pred očmi prizor, ko naju je pred cerkvijo sv. Srca v Vidnu ustavila policija. Vse se je srečno izteklo.”
Kako ste se približali Benečiji?
“Od oktobra leta 1987 hodim vsako nedeljo v Dreko maševat. Imamo dvojezično mašo, manjši pevski zbor, ustanovili pa smo tudi kulturni krožek, da bi ohranili naše beneško kulturno in jezikovno bogastvo.”
Kakšen je odnos vodilnih v cerkveni hierarhiji do slovenskega vprašanja?
“Nimajo posluha za našo stvarnost, vedejo se, kot da to vprašanje ne obstaja. Pomislite samo na reformo dekanij, ki jo je lani uvedla videnska nadškofija. Nadškof je prezrl vlogo naše skupnosti in je ni upošteval v tej reformi. Ni velike pozornosti za našo večjezično stvarnost in to se je pokazalo ob raznih priložnostih.
V bistvu se je izničilo vse, kar je dobrega na tem področju uresničil nadškof Alfredo Battisti. On je bil edini v novejši zgodovini videnske nadškofije, ki je bil naklonjen naši narodni skupnosti. To velja tudi za njegov odnos do Furlanov.”
V čem se je nadškof Battisti razlikoval od drugih?
“Spominjam se, da je ob 25-letnici smrti monsignorja Ivana Trinka prof. Viljem Černo organiziral srečanje v Špetru, na katerega je povabil tudi nadškofa Battistija. Udeležba na tem srečanju nadškofu cerkveno-političnega vidika ni koristila, a je kljub temu prišel in povedal, kar je bilo potrebno povedati.
V tistih letih smo v Vidnu, skupaj s kolegom Duiliom Corgnalijem, priredili več srečanj med Furlani in Slovenci. Na enem od njih nas je nadškof Battisti prosil za odpuščanje za zadržanje nadškofije do furlanske in slovenske stvarnosti.”
Kakšna je danes Benečija?
“Je v veliki nevarnosti. Vasi so se izpraznile, predvsem tiste iz dreške fare, Štoblanka in Gorenjega Tarbija, kjer so govorili lepo slovenščino ali njena narečja. Politično smo bolj svobodni, nevarnost zato ni v nam nasprotni politiki, a v demografskih številkah. Pohvaliti velja vse iniciative, ki utrjujejo našo kulturo in jezik. Predvsem moram izpostaviti pomembno vlogo, ki jo ima dvojezična šola, ki predstavlja pravi biser.”
Kaj torej?
“Šli bomo naprej podobno kot ledeniki, ki se bodo ohranili, če bomo spremenili naš negativni odnos do narave. Ključ je v gospodarstvu in v možnosti, da bi naši ljudje dobili službo v domačih krajih. Benečija predstavlja zadnji otok slovanskega sveta in ga je treba čuvati.”
Kaj pa menite o novih polemikah o narečjih?
“Nimam besed, niso vredne komentarja! Žalostno je, da nekateri politiki sledijo in pomagajo tem ljudem! V nobenem kraju naše dežele se ni pojavilo toliko jezikoslovcev kot v Benečiji, četudi nihče med njimi nima nobene strokovne in študijske podlage. Da jim ljudje sledijo, pomeni, da pri nas še ni padla železna zavesa, ki je bila značilna za čas takoj po drugi svetovni vojni. Pri nas je še vedno prisotna in uničuje našo skupnost.”
Kako si to razlagate?
“Gre za nekakšen stockholmski sindrom, kjer se žrtve istovetijo in solidarizirajo s krvnikom. Ena od možnih rešitev je v dvojezični šoli, ki bi morala ustvariti več stikov z družinami, da jih prepričajo, naj doma govorijo slovenska narečja ali knjižni jezik. V obratnem primeru bo italijanščina postala edini jezik prisoten na teritoriju. Podobno kot se delno že dogaja na Koroškem.”
Potreba sta torej čut pripadnosti in pozitiven odnos do maternega jezika…
“Tako je. Zahvaliti se moram gospodu Kračini, ki me je utrdil v narodnem in jezikovnem dostojanstvu. Kračino pa marsikdo, tudi med sobrati, ni želel poslušati in mu je nasprotoval. Med njimi je bil tudi gospod Iaculin, ki je verjetno kot prvi začel širiti teorijo o neslovenskih narečjih. O tem je napisal tudi knjigo, ki je glede na objavljene razlage preprosto komična.” (r.p.)

Commenti

  1. Mons. Qualizza: “Benečija predstavlja zadnji otok slovenskega sveta in ga je treba čuvati”

    RispondiElimina

Posta un commento


Il tuo commento è l'anima del blog,
Grazie della tua visita e torna ogni tanto da queste parti , un tuo saluto sarà sempre gradito. *Olgica *

Post popolari in questo blog

Come disinfettare le mascherine usate - Koronavirus, tako razkužimo maske

ARTE VACANZA 7° EDIZIONE" di ACQUERELLO, FOTOGRAFIA, PERCUSSIONI, PITTURA, SCULTURA, ATELIER TEATRALE E DANZA

La palestra di arrampicata a San Leonardo