Renzo Mattelig: “Sedaj moramo biti pozorni na sodobno emigracijo”

Prve dni septembra bo Renzo Mattelig, 64-letni direktor Zveze slovenskih izseljencev FJK – Slovenci po svetu, šel v pokoj. Na tem mestu je bil celih 32 let, dve leti dlje pa je bil v vodstvu organizacije beneških emigrantov. Renzo Mattelig se je sicer rodil v Sv. Lenartu, ko je bil star 6 let se je družina preselila v Fojdo. Na univerzi je študiral psihologijo, opravil je vse izpite, diplomske naloge pa ni oddal. Sicer pa se more prav pripravi na diplomsko nalogo zahvaliti, da je spoznal organizacijo beneških emigrantov in z njo stvarnost Slovencev v Benečiji. S profesorjem na univerzi se je namreč dogovoril, da bo svojo nalogo posvetil posebnostim Kamniške planine. Oglasil se je pri arhitektu Valentinu Simonittiju, ki mu je svetoval, naj se obrne na Slorijev urad v Čedadu. Tu je spoznal Ferruccia Clavoro in Riccarda Ruttarja, ki sta vodila čedajski urad Slovenskega raziskovalnega inštituta. Leta 1985 je nato postal član izvršnega odbora izseljeniške organizacije, dve leti kasneje pa se je tam tudi zaposlil. Po upokojitvi bo njegovo mesto prevzel Fabio Ferroli. V tiskani izdaji Novega Matajurja, ki je izšla 21. avgusta, smo objavili daljši pogovor z Renzom Matteličem, ki je spregovoril o Zvezi slovenskih izseljencev FJK – Slovenci po svetu, njegovi vlogi v njej ter o njenih perspektivah v okviru beneške manjšinske stvarnosti. V branje vam ponujamo izvleček iz tega intervjuja. 
Kaj vam je v zgodovini Zveze slovenskih izseljencev FJK – Slovenci po svetu posebej ostalo v spominu?
“Ko delaš med Slovenci po svetu, je v bistvu vsak dogodek pomemben in ti daje zadoščenje. V spominu mi je ostal naš kongres v Argentini, v Buenos Airesu in Mendozi, ki so se ga udeležili tudi vrhovi naše zamejske organizirane stvarnosti. Drugi dogodek je vezan na leto sprejema zaščitnega zakona. Bili smo v Kanadi in na sprejemu nam je namestnik italijanskega ambasadorja povedal, da so v Rimu sprejeli zaščitni zakon. Dodal je, da si tak zakon zaslužimo tudi zaradi naše nelahke preteklosti in državotvornega odnosa do inštitucij, ki smo ga ves čas izkazovali.”
Kdo so beneški emigranti?
“Povsod, kjer sem bil po svetu, sem našel veliko Slovencev, ki so navezani na naše korenine, in to ne glede na to, če znajo dobro govoriti naš jezik ali ne. Ponosni so, da so Beneški Slovenci. Če pa iščemo povezave samo s čistokrvnimi Slovenci po svetu, smo zgrešili cilj. Ta večkrat pretirano opevana čistokrvnost ni izraz močne identitete, je prej neke vrste rasizem. Narodne pripadnosti človek ne izbere, medtem ko je identiteta vsakdanja izbira posameznika. Identiteta ne izključuje, ker je večplastna, in to velja predvsem za mlajše generacije emigrantov, ki se čutijo, denimo Kanadčane, a tudi malo Italijane in seveda Slovence.”
Kako emigranti gledajo na Benečijo?
“Zaskrbljeni so za njeno bodočnost, skrbi pa jih tudi bodočnost Italije. Glede slovenske stvarnosti opazujejo, da izginjajo tiste značilnosti, ki so ves čas delale te kraje slovenske. Čutijo se člane te naše družine, a večkrat ne začutijo iste bližine s strani tistih, ki niso odšli v izseljenstvo. Če poenostavim: beneški emigranti so trikrat manjšinci.”
Koliko je Benečanov po svetu?
“Danes smo v stiku s približno 2.500 družinami, kar pomeni kakih 10.000 posameznikov. Če pa zgodovinsko gledamo na beneško emigracijo, potem lahko rečem, da je emigrantov in njihovih potomcev med 70 in 80 tisoč.”
Kako gledate na bodočnost Zveze?
“Zveza bo imela perspektive pod pogojem, da tisti, ki so ostali doma, razumejo, da so beneški emigranti člani iste družine. Naša osrednja skrb bo usmerjena v emigrante tretje in četrte generacije, ki imajo drugačne narodne, jezikovne in družbene značilnosti kot njihovi očetje in nonoti. Moramo jim vbrizgniti tisto iskrico radovednosti, da bodo poiskali svoje korenine in da jih bo zanimalo, od kod prihajajo njihove družine in kaj se tam dogaja. Tako bodo ostali vezani na naš prostor in ohranili neko večplastno identiteto.”
Danes pa se pojavlja tudi val sodobne emigracije…
“Res je, veliko mladih odhaja v kraje, kjer najdejo primerno zaposlitev. To je sodobna emigracija, na katero moramo biti pozorni, ker zna imeti zelo negativne posledice za naše doline.”
Lahko naštejete nekaj dogodkov, ki so po vaši oceni pozitivno oziroma negativno zaznamovali Benečijo?
“Pozitivno je, da je del učencev dvojezične šole utrdil svojo identiteto in se tudi primerno vključil v aktivnosti našega organiziranega sveta. Po drugi strani me skrbi, ker pri mladih ne zaznavam neke borbenosti in zagrizenosti, ki je bila značilna nekaj desetletij nazaj. Kazalo bi tudi sprožiti določeno generacijsko zamenjavo v manjšinskem organiziranem sistemu. Vprašanje pa je, če smo mi, starejši, ki se nočemo umakniti s položaja, ali če mladih določene dejavnosti ne zanimajo in se zato držijo ob strani.”

http://novimatajur.it/attualita/renzo-mattelig-sedaj-moramo-biti-pozorni-na-sodobno-emigracijo.html