V Benečiji so nekoliko zaskrbljeni, ker se bojijo, da se bo to večdesetletno sodelovanje z vami, sedaj ko ste v penziji, nekoliko umirilo. So te skrbi upravičene?
“V Benečijo sem začel zahajati še kot študent leta 1973. Do danes sem spoznal na Videnskem stotine ljudi, Slovencev, Furlanov in Italijanov. Mnogi so postali moji prijatelji. Pravi in iskreni. Uresničili smo nešteto skupnih pobud, krepili smo povezovanje Posočja in obmejnega pasu videnske pokrajine. Čeprav nisem več načelnik tolminske upravne enote, sem ohranil stike s prijatelji na Videnskem. Ne mine dan, da se ne bi srečal ali vsaj slišal z mojimi zamejskimi znanci. Potrebujemo eden drugega. Zato v Benečiji name lahko še naprej računajo, saj prava prijateljstva nikdar ne usahnejo.
Ljudje, ki so na odgovornih položajih v Posočju, bi morali skrbno negovati stike z zamejskim prostorom. Bojim se, da jim to ne gre dobro od rok.”
Upravno enoto Tolmin ste vodili 22 let, vendar ste se tudi prej, ko ste imeli druge zadolžitve, zavzemali za stike ob meji. Zakaj pri drugih upravnih enotah in samih obmejnih občinskih upravah vzdolž meje nismo naleteli na podobno skrb za zamejski prostor?
“Res je, moja prva skrb so bili stiki z rojaki za mejo; pa tudi s Furlani in Italijani. Nikdar nisem delal razlik. Spoštoval sem vsakega, ki je gojil dobro sosedstvo ne glede na narodnost. To je pripomoglo k dobremu vzdušju in zaupanju. Na ta način smo mehčali toge odnose in trdo mejo. V preteklosti so bili odnosi neprijetni, sovražni. Zato se je veljalo truditi za medsebojno sožitje. Na vsem jugoslovansko-italijanskem oziroma slovensko-italijanskem območju je Posočje prednjačilo pri navezovanju stikov. Očitno smo v Zgornjem Posočju vedno čutili, da moramo tudi mi nekaj narediti za izboljšanje položaja Slovencev na Videnskem ter za sožitje z večinskim narodom.”
Leta 1970 so se prvič ob novem letu srečali Slovenci iz Posočja in Beneške Slovenije. Ali ne bi kazalo, da bi poleg takih srečanj med Slovenci z obeh strani meje nastala tudi določena bolj organizirana kontinuiteta v dejavnosti organizacij oziroma društev in kulturni ponudbi? Še vedno vsak zase, kot da bi ta meja močno zarezala med našimi ljudmi?
“Začetniki novoletnih srečanj so bili pogumni beneški možje in vodilni možje tolminske občine na čelu z neutrudnim Vladom Uršičem. Jaz sem bil na srečanju prvič prisoten leta 1973 kot predsednik Kluba tolminskih študentov. Od leta 1979 do danes pa sem bil kot organizator ali soorganizator na teh srečanjih prisoten prav vsako leto. Zadnja leta se je sodelovanje ob meji upočasnilo. Ni več tistega zagona in žara, ki je krasilo stike zadnjih petdeset let. Danes so najbolj povezani kulturni ustvarjalci, kot denimo v društvu Nit, in kobariški ter beneški planinci, saj sta programa dela obeh društev tesno prepletena. Tako bi moralo biti tudi na drugih področjih.”
Zakaj toliko opevani skupni kulturni prostor ostane večkrat prazna fraza? To pomeni, da se razdalja med Slovenci v zamejstvu in tistimi v Sloveniji nevarno veča.
“Za ustvarjanje skupnega kulturnega prostora je potrebna močna zavest in zavzeti posamezniki, ki čutijo nujnost povezovanja kot svoje poslanstvo. Centralna oblast v Ljubljani in lokalne oblasti vzdolž meje zelo slabo poznajo razmere v zamejstvu. Ljubljana najprej vidi Trst, nato Gorico in daleč zadaj so Benečija, Rezija in Kanalska dolina. Prikazovanje tega ozemlja in slovenske skupnosti na Videnskem kot folklorne in eksotične posebnosti ne pomaga k ohranitvi slovenskega jezika in kulture. Predstavniki slovenske države pogosto s svojimi dejanji preveč grobo lomastijo po občutljivem tkivu slovenstva Benečije, Rezije in Kanalske doline. Z nepoznavanjem in z nepremišljenimi dejanji so slovenski politiki in državni uradniki mnogokrat naredili veliko škodo.”
Če ne bo bistvenih premikov v smeri demografske in gospodarsko-zaposlitvene rasti, bo Benečiji težka predla. Mladi se izseljujejo in vasi se praznijo. Nihče pa ne naredi nič konkretnega, da bi se stanje izboljšalo. Zaradi tega se manjša tudi zaupanje do matične države. Ali bo to, kar ni uspelo fašizmu, vojni in hladni vojni, ki je v teh krajih trajala veliko dlje kot drugje, uspelo sedaj, ko govorimo o prijateljstvu, sodelovanju med državama in ko imamo zakone, ki nas ščitijo? Ali ne bi morala biti ena od prioritet Slovenije, da konkretno pomaga skupnosti v težavah? Kaj bi bilo po vaše treba storiti?“Za boljši položaj rojakov v Benečiji bi morali narediti tako, kot je slovenska in tolminska oblast naredila v sedemdesetih in osemdesetih letih dvajsetega stoletja. Tedaj je bil oblikovan vladni program gospodarskega razvoja Posočja, Benečije in Rezije. Ustanovljen je bil sklad, v katerega se je stekal proračunski denar in denar iz drugih skladov. Iz tega sklada so bile asfaltirane ceste do mejnih prehodov v Posočju. V Benečiji in Reziji je sklad financiral izgradnjo treh tovarn v Špetru, obrat v Reziji in gradbeno podjetje v Čedadu. Posebna proračunska sredstva v višini več sto milijonov lir so bila dana dvojezični šoli v Špetru. Tolminska je po potresu dala denar za sanacijo hiš in novogradnje v Benečiji ter za izgradnjo kulturnega doma v Reziji. Tolminska je dala denar tudi za financiranje kulturnih, izobraževalnih in športnih dejavnosti Slovencev na Videnskem. Tak je recept tudi za danes. Ustvariti je treba delovna mesta v obmejnem pasu, da bi se ljudje ne izseljevali, in treba je ustvariti pogoje za dostojno življenje. Sloveniji je uspelo veliko več narediti za rojake na Videnskem pred letom 1991 kot pa po razglasitvi samostojne slovenske države.”
Paradoks je v tem, da Zgornje Posočje beleži vidno turistico in gospodarsko rast, v sosednjih krajih na drugi strani meje pa se borijo za preživetje…“Tudi letošnja turistična sezona je bila v Posočju zopet rekordna. V Posočju se trudimo sezono raztegniti tudi v jesenske in pomladne mesece. Benečija premore veliko naravnih in kulturnih znamenitosti. Ni pa prave organiziranosti in korajžnih posameznikov, ki bi povzeli izkušnje iz Posočja in iz bližnjega Čedada. Vabim beneške sosede v Posočje na resen pogovor o skupnem delovanju na turističnem področju.”
http://novimatajur.it/attualita/likar-benecija-iz-slovenije-potrebuje-vladni-program-gospodarskega-razvoja.html
“V Benečijo sem začel zahajati še kot študent leta 1973. Do danes sem spoznal na Videnskem stotine ljudi, Slovencev, Furlanov in Italijanov. Mnogi so postali moji prijatelji. Pravi in iskreni. Uresničili smo nešteto skupnih pobud, krepili smo povezovanje Posočja in obmejnega pasu videnske pokrajine. Čeprav nisem več načelnik tolminske upravne enote, sem ohranil stike s prijatelji na Videnskem. Ne mine dan, da se ne bi srečal ali vsaj slišal z mojimi zamejskimi znanci. Potrebujemo eden drugega. Zato v Benečiji name lahko še naprej računajo, saj prava prijateljstva nikdar ne usahnejo.
Ljudje, ki so na odgovornih položajih v Posočju, bi morali skrbno negovati stike z zamejskim prostorom. Bojim se, da jim to ne gre dobro od rok.”
Upravno enoto Tolmin ste vodili 22 let, vendar ste se tudi prej, ko ste imeli druge zadolžitve, zavzemali za stike ob meji. Zakaj pri drugih upravnih enotah in samih obmejnih občinskih upravah vzdolž meje nismo naleteli na podobno skrb za zamejski prostor?
“Res je, moja prva skrb so bili stiki z rojaki za mejo; pa tudi s Furlani in Italijani. Nikdar nisem delal razlik. Spoštoval sem vsakega, ki je gojil dobro sosedstvo ne glede na narodnost. To je pripomoglo k dobremu vzdušju in zaupanju. Na ta način smo mehčali toge odnose in trdo mejo. V preteklosti so bili odnosi neprijetni, sovražni. Zato se je veljalo truditi za medsebojno sožitje. Na vsem jugoslovansko-italijanskem oziroma slovensko-italijanskem območju je Posočje prednjačilo pri navezovanju stikov. Očitno smo v Zgornjem Posočju vedno čutili, da moramo tudi mi nekaj narediti za izboljšanje položaja Slovencev na Videnskem ter za sožitje z večinskim narodom.”
Leta 1970 so se prvič ob novem letu srečali Slovenci iz Posočja in Beneške Slovenije. Ali ne bi kazalo, da bi poleg takih srečanj med Slovenci z obeh strani meje nastala tudi določena bolj organizirana kontinuiteta v dejavnosti organizacij oziroma društev in kulturni ponudbi? Še vedno vsak zase, kot da bi ta meja močno zarezala med našimi ljudmi?
“Začetniki novoletnih srečanj so bili pogumni beneški možje in vodilni možje tolminske občine na čelu z neutrudnim Vladom Uršičem. Jaz sem bil na srečanju prvič prisoten leta 1973 kot predsednik Kluba tolminskih študentov. Od leta 1979 do danes pa sem bil kot organizator ali soorganizator na teh srečanjih prisoten prav vsako leto. Zadnja leta se je sodelovanje ob meji upočasnilo. Ni več tistega zagona in žara, ki je krasilo stike zadnjih petdeset let. Danes so najbolj povezani kulturni ustvarjalci, kot denimo v društvu Nit, in kobariški ter beneški planinci, saj sta programa dela obeh društev tesno prepletena. Tako bi moralo biti tudi na drugih področjih.”
Zakaj toliko opevani skupni kulturni prostor ostane večkrat prazna fraza? To pomeni, da se razdalja med Slovenci v zamejstvu in tistimi v Sloveniji nevarno veča.
“Za ustvarjanje skupnega kulturnega prostora je potrebna močna zavest in zavzeti posamezniki, ki čutijo nujnost povezovanja kot svoje poslanstvo. Centralna oblast v Ljubljani in lokalne oblasti vzdolž meje zelo slabo poznajo razmere v zamejstvu. Ljubljana najprej vidi Trst, nato Gorico in daleč zadaj so Benečija, Rezija in Kanalska dolina. Prikazovanje tega ozemlja in slovenske skupnosti na Videnskem kot folklorne in eksotične posebnosti ne pomaga k ohranitvi slovenskega jezika in kulture. Predstavniki slovenske države pogosto s svojimi dejanji preveč grobo lomastijo po občutljivem tkivu slovenstva Benečije, Rezije in Kanalske doline. Z nepoznavanjem in z nepremišljenimi dejanji so slovenski politiki in državni uradniki mnogokrat naredili veliko škodo.”
Če ne bo bistvenih premikov v smeri demografske in gospodarsko-zaposlitvene rasti, bo Benečiji težka predla. Mladi se izseljujejo in vasi se praznijo. Nihče pa ne naredi nič konkretnega, da bi se stanje izboljšalo. Zaradi tega se manjša tudi zaupanje do matične države. Ali bo to, kar ni uspelo fašizmu, vojni in hladni vojni, ki je v teh krajih trajala veliko dlje kot drugje, uspelo sedaj, ko govorimo o prijateljstvu, sodelovanju med državama in ko imamo zakone, ki nas ščitijo? Ali ne bi morala biti ena od prioritet Slovenije, da konkretno pomaga skupnosti v težavah? Kaj bi bilo po vaše treba storiti?“Za boljši položaj rojakov v Benečiji bi morali narediti tako, kot je slovenska in tolminska oblast naredila v sedemdesetih in osemdesetih letih dvajsetega stoletja. Tedaj je bil oblikovan vladni program gospodarskega razvoja Posočja, Benečije in Rezije. Ustanovljen je bil sklad, v katerega se je stekal proračunski denar in denar iz drugih skladov. Iz tega sklada so bile asfaltirane ceste do mejnih prehodov v Posočju. V Benečiji in Reziji je sklad financiral izgradnjo treh tovarn v Špetru, obrat v Reziji in gradbeno podjetje v Čedadu. Posebna proračunska sredstva v višini več sto milijonov lir so bila dana dvojezični šoli v Špetru. Tolminska je po potresu dala denar za sanacijo hiš in novogradnje v Benečiji ter za izgradnjo kulturnega doma v Reziji. Tolminska je dala denar tudi za financiranje kulturnih, izobraževalnih in športnih dejavnosti Slovencev na Videnskem. Tak je recept tudi za danes. Ustvariti je treba delovna mesta v obmejnem pasu, da bi se ljudje ne izseljevali, in treba je ustvariti pogoje za dostojno življenje. Sloveniji je uspelo veliko več narediti za rojake na Videnskem pred letom 1991 kot pa po razglasitvi samostojne slovenske države.”
Paradoks je v tem, da Zgornje Posočje beleži vidno turistico in gospodarsko rast, v sosednjih krajih na drugi strani meje pa se borijo za preživetje…“Tudi letošnja turistična sezona je bila v Posočju zopet rekordna. V Posočju se trudimo sezono raztegniti tudi v jesenske in pomladne mesece. Benečija premore veliko naravnih in kulturnih znamenitosti. Ni pa prave organiziranosti in korajžnih posameznikov, ki bi povzeli izkušnje iz Posočja in iz bližnjega Čedada. Vabim beneške sosede v Posočje na resen pogovor o skupnem delovanju na turističnem področju.”
http://novimatajur.it/attualita/likar-benecija-iz-slovenije-potrebuje-vladni-program-gospodarskega-razvoja.html
Likar: “Benečija iz Slovenije potrebuje vladni program gospodarskega razvoja”
RispondiElimina