Dvajsetletnica državnega okvirnega zakona 482 za zaščito jezikovnih manjšin je priložnost, da ocenimo prehojeno pot in se zaustavimo pri vlogi manjšin v našem prostoru. Povedati velja, da bi Slovenci leta 2001 brez tega zakona in 6. člena italijanske ustave težko dobili zaščitni zakon. Zakon 482 v bistvu daje dostojanstvo jeziku in kulturi albanske, katalonske, germanske, grške, slovenske, hrvaške, francoske, franko-provansalske, furlanske, ladinske, okcitanske in sardinske skupnosti, ki so prisotne v Italiji. Pred dvajsetimi leti so namreč te jezike začeli uporabljati v javni upravi na ozemljih, kjer omenjene skupnosti živijo, saj je zakon jezikovnim manjšinam omogočil komunikacijo z javno upravo v njihovem jeziku.
Gre za velik dosežek, ki je prišel sicer z določeno zamudo, saj ga v bistvu predvideva sama italijanska ustava. Ne glede na omenjene pomankljivosti velja povedati, da je zakon 482 po vsej državi »sprožil« vrsto pobud, ki so šle v smer uveljavljanja in vrednotenja naše jezikovne raznolikosti kot prispevka k tisti bogatosti kultur in jezikov, ki predstavljajo mozaik italijanskega polotoka.
Mi, Slovenci v Furlaniji-Julijski krajini, pa moramo biti dvakrat hvaležni temu zakonu, saj je sprožil tiste potrebne mehanizme, da smo leta 2001 dobili zaščitni zakon, ki predstavlja osnovo naše zakonsko-institucionalne prisotnosti. Postali smo močnejši in vidnejši. Pomislimo samo za trenutek, kakšna bi bila naša skupnost danes, če ne bi imeli zakonov o jezikovnih skupnostih in specifično našega zaščitnega zakona? Pomislimo, kakšen bi bil položaj Slovencev na Videnskem, če teh zakonov ne bi bilo. V času obravnavanja zaščitnega zakona sem sodeloval v postopkih za njegovo sprejetje. Resnici na ljubo velja povedati, da je naš zakon rezultat številnih kompromisov in je zato v nekaterih točkah šibek ali nedorečen. Nosi pa v sebi izredno pomembno izhodišče, zaradi katerega, v nasprotju z delom manjšine, nismo imeli dvomov, da je treba zaščito sprejeti. Zakon št. 38 iz leta 2001 namreč prvič zakonsko prizna Slovence na Videnskem in to je zadostni razlog, da smo ga lahko veseli.
Če se vrnem k zakonu 482, velja pristaviti, da so njegova šibka točka nezadostna finančna sredstva, ki jih država daje na razpolago za njegovo izvajanje. Na to že veliko let opozarja prijatelj Slovencev, prof. Domenico Morelli, predsednik odbora Confemili (Comitato Nazionale Federativo Minoranze Linguistiche d’Italia). Zaradi pomanjkanja primernih sredstev se ni dalo v celoti realizirati projekta poučevanja jezikov 12. zaščitenih skupnosti v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah. In primer špetrske dvojezične šole nam jasno kaže, kako je pomembno, da se mladi prav v šolah seznanijo z manjšinskimi jeziki.
Zakon 482 je na začetku predvideval 10 milijonov evrov letno. Ta sredstva so se iz leta v leto nižala in v letu 2019 niso presegla 3 milijonov evrov. Ta podatek ne potrebuje komentarjev. Zato je treba pohvaliti zdajšnjo vladno večino, ki je odločila, da bo v naslednjem triletju vidno povečala sredstva za uveljavljanje zakona, ki zadeva 5 % italijanskega prebivalstva.
Obema državnima zakona sta se v naši deželi pridružila še posebna zakona za našo in furlansko skupnost. Dobro je, da se je deželna uprava odločila, da s specifičnimi normami zaščiti jezikovno bogastvo naše dežele. Leta 2021 bo minilo 20 let od sprejetja zaščitnega zakona. Ob tej priložnosti bi veljalo nadgraditi zdajšnji institucionalni odnos do naših skupnosti, na primer tako, da bi Dežela FJK imela odbornika, ki bi izrecno skrbel za jezikovne skupnosti, in da bi ta problematika postala nekaj normalnega v deželni upravi. S tem bi pokazali, da jim je skrb za Slovence, Furlane in Nemce prioritetna, obenem pa bi to utrdilo deželno avtonomijo, ki je v teh časih precej na prepihu. (r.p.)
Gre za velik dosežek, ki je prišel sicer z določeno zamudo, saj ga v bistvu predvideva sama italijanska ustava. Ne glede na omenjene pomankljivosti velja povedati, da je zakon 482 po vsej državi »sprožil« vrsto pobud, ki so šle v smer uveljavljanja in vrednotenja naše jezikovne raznolikosti kot prispevka k tisti bogatosti kultur in jezikov, ki predstavljajo mozaik italijanskega polotoka.
Mi, Slovenci v Furlaniji-Julijski krajini, pa moramo biti dvakrat hvaležni temu zakonu, saj je sprožil tiste potrebne mehanizme, da smo leta 2001 dobili zaščitni zakon, ki predstavlja osnovo naše zakonsko-institucionalne prisotnosti. Postali smo močnejši in vidnejši. Pomislimo samo za trenutek, kakšna bi bila naša skupnost danes, če ne bi imeli zakonov o jezikovnih skupnostih in specifično našega zaščitnega zakona? Pomislimo, kakšen bi bil položaj Slovencev na Videnskem, če teh zakonov ne bi bilo. V času obravnavanja zaščitnega zakona sem sodeloval v postopkih za njegovo sprejetje. Resnici na ljubo velja povedati, da je naš zakon rezultat številnih kompromisov in je zato v nekaterih točkah šibek ali nedorečen. Nosi pa v sebi izredno pomembno izhodišče, zaradi katerega, v nasprotju z delom manjšine, nismo imeli dvomov, da je treba zaščito sprejeti. Zakon št. 38 iz leta 2001 namreč prvič zakonsko prizna Slovence na Videnskem in to je zadostni razlog, da smo ga lahko veseli.
Če se vrnem k zakonu 482, velja pristaviti, da so njegova šibka točka nezadostna finančna sredstva, ki jih država daje na razpolago za njegovo izvajanje. Na to že veliko let opozarja prijatelj Slovencev, prof. Domenico Morelli, predsednik odbora Confemili (Comitato Nazionale Federativo Minoranze Linguistiche d’Italia). Zaradi pomanjkanja primernih sredstev se ni dalo v celoti realizirati projekta poučevanja jezikov 12. zaščitenih skupnosti v vrtcih, osnovnih in srednjih šolah. In primer špetrske dvojezične šole nam jasno kaže, kako je pomembno, da se mladi prav v šolah seznanijo z manjšinskimi jeziki.
Zakon 482 je na začetku predvideval 10 milijonov evrov letno. Ta sredstva so se iz leta v leto nižala in v letu 2019 niso presegla 3 milijonov evrov. Ta podatek ne potrebuje komentarjev. Zato je treba pohvaliti zdajšnjo vladno večino, ki je odločila, da bo v naslednjem triletju vidno povečala sredstva za uveljavljanje zakona, ki zadeva 5 % italijanskega prebivalstva.
Obema državnima zakona sta se v naši deželi pridružila še posebna zakona za našo in furlansko skupnost. Dobro je, da se je deželna uprava odločila, da s specifičnimi normami zaščiti jezikovno bogastvo naše dežele. Leta 2021 bo minilo 20 let od sprejetja zaščitnega zakona. Ob tej priložnosti bi veljalo nadgraditi zdajšnji institucionalni odnos do naših skupnosti, na primer tako, da bi Dežela FJK imela odbornika, ki bi izrecno skrbel za jezikovne skupnosti, in da bi ta problematika postala nekaj normalnega v deželni upravi. S tem bi pokazali, da jim je skrb za Slovence, Furlane in Nemce prioritetna, obenem pa bi to utrdilo deželno avtonomijo, ki je v teh časih precej na prepihu. (r.p.)
Dvakrat hvaležni zakonu 482
RispondiElimina