Kakšno bo leto 2020? Lahko zatrdimo, da bo leto pomembnih obletnic, ki bodo posredno in neposredno zadevale tudi Slovence v Italiji. Naštejmo nekatere. Aprila se bomo spomnili 30. obletnice prvih večstrankarskih volitev v Sloveniji, ki so uvedle novo, demokratično državno ureditev. Zgodile so se točno deset let po smrti predsednika Josipa Broza Tita. Verjetno se je takrat začel razkroj Jugoslavije. Brez Tita je bilo težko držati skupaj tako različne republike po veri, jeziku in zgodovini. Bratstva in edinstva je bilo konec.
Na Koroškem se bodo spomnili 100-letnice plebiscita, s katerim so Slovenci na južnem delu Avstrije optirali za Dunaj. Za slovenski narod se je 100-letnica Rapalske pogodbe negativno zapisala v zgodovino, saj so v ligurijskem mestecu določili, da tretjina etničnega slovenskega ozemlja z Istro in Dalmacijo gre pod kraljevino Italije. V središču manjšinske pozornosti bo 100-letnica požiga Narodnega doma v Trstu. Na spominski slovesnosti bosta prisotna tudi predsednika Slovenije Borut Pahor in Italije Sergio Mattarella. Dogodek bo nudil priložnost, da bi opravili dodaten korak k zbliževanju, boljšemu medsebojnemu razumevanju in s tem potisnili v ozadje nelahko in trpko preteklost. Ponuja se pogled v prihodnost, v obmejni prostor med Alpami in Jadranom, v katerem moramo poiskati primerno mesto tudi za slovensko stvarnost.
Maja se bomo spomnili, da je izšla pred 75. leti prva številka Primorskega dnevnika, naslednika Partizanskega dnevnika, ki je edini izhajal v času vojne in sovražnega fašizma in nacizma. Devetdeset let pa bo minilo od ustrelitve štirih bazoviških junakov. Konec decembra se bomo spomnili uspešnega plebiscita za samostojnost Slovenije. V številnih komentarjih in ocenah, ki smo jih lahko brali v teh dneh ob obratu leta, sem postal pozoren do mnenja, ki ga je Ace Mermolja posvetil upadu številnih dejavnosti znotraj naše manjšine, ki so rezultat nižanja števila in vse bolj spremenjeni sestavi naše narodne skupnosti, ki postaja vse bolj dvojezična in vse manj samo slovenska.
In prav tem problematikam, ki se vidneje javljajo prav med Slovenci na Videnskem, bo, ob spominjanj pomembnih obletnic, treba usmeriti našo pozornost. Na to je v celovškem tedniku Novice opozoril tudi Bernard Sadovnik, predsednik ene od treh krovnih organizacij. Rekel je, da “mladina živi dvojezičnost kot nekaj samoumevnega in slovenščina, kot pogovorni jezik, izumira”. Pomemben izziv za vse nas, torej. Sedaj, ko biti Slovenec v naših krajih, ni manjvredno in tudi sramote zaradi tega ni treba imeti, moramo biti sposobni osmisliti našo skupnost v času, ki je pred nami in ki ni več tisti, ki smo ga doslej poznali. Zato tudi dosedanji modeli v našem organiziranem svetu potrebujejo določene korekture.
In prav tem problematikam, ki se vidneje javljajo prav med Slovenci na Videnskem, bo, ob spominjanj pomembnih obletnic, treba usmeriti našo pozornost. Na to je v celovškem tedniku Novice opozoril tudi Bernard Sadovnik, predsednik ene od treh krovnih organizacij. Rekel je, da “mladina živi dvojezičnost kot nekaj samoumevnega in slovenščina, kot pogovorni jezik, izumira”. Pomemben izziv za vse nas, torej. Sedaj, ko biti Slovenec v naših krajih, ni manjvredno in tudi sramote zaradi tega ni treba imeti, moramo biti sposobni osmisliti našo skupnost v času, ki je pred nami in ki ni več tisti, ki smo ga doslej poznali. Zato tudi dosedanji modeli v našem organiziranem svetu potrebujejo določene korekture.
Ena od teh zadeva izbiro med množičnostjo in kakovostjo. Slednji bo treba dati večjo pozornost, ker bomo z njo postali bolj prepoznavni. Kako to doseči? Odgovor je zahteven, večplasten in različen v posameznih krajevnih kontekstih. Potrebne so jasne izbire, kot pravi Mermolja, in dodaja, da smo pri tem kot organizirana skupnost šibki, ker smo prvenstveno konzervativni. Takšna drža pomeni ožiti krog uporabnikov naših ponudb, naj bodo te športne, kulturne ali gospodarske narave, kot izhaja iz zadnje analize Slorija.
Če ta razmišljanja prenesemo k nam v Benečijo, potem bi se veljalo vprašati, kako naprej. Vse bolj sem prepričan, da potrebujemo resno analizo o stanju v našem organiziranem svetu in si na podlagi te stvarnosti postaviti jasne cilje. In to vsi skupaj, ne vsak zase, ker smo številčno in tudi drugače prešibki, da bi si lahko privoščili tolikšne potrate človeških in organizacijskih virov, ki jih ni na pretek. Skupaj bomo učinkoviteje utrdili čut pripadnosti. Skupaj bomo jezikovno močnejši. in skupaj bomo lahko prepričano ugotovili, da biti Slovenec v Benečiji pomeni biti v prednosti.
Rudi Pavšič
Biti Slovenec v Benečiji pomeni biti v prednosti
RispondiElimina