Čedermaci an zaslužne »Čedermajke« I Čedermaci e i meriti delle «Čedermajke»

          Ada Tomasetig

Na 50. srečanju Posočja in Benečije je v saboto 18. ženarja v Kobaridu parjela Gujonovo priznanje Ada Tomasetig taz Saržente. Tisti, ki imajo po rokah naš Dom, jo lepuo poznajo, sa’ vsaki krat parpravlja beneško pravco z liepimi risbami Morena Tomasetiga. Modro je, de so se na jubilejnem srečanju zmisnili tudi ženske, ki je tarkaj parpomala, de se na pozabe, kar nam je modruost tih starih zapustila.

Ado sem spoznu v začetku sedandesetih liet, kadar nas je Viljem Černo vodu v Ljubljano na tečaj slovenske kulture na univerzi. Takrat je bla z Ado tudi nje teta, ki nam je pravla o težkih lietah pred an v vojski. Z nam’ so bili še g. Rino Marchig an g. Emil Cencig. Tele zadnji je biu zelo navdušen an veseu se znajti v mladi družbi. Učila nas je zelo parjubjena Ivanka Kozlevčerjeva, ki nam je odperjala vrata slovenske kulture an jo parmerjevala z našim dialektam, ki ga je iskreno cenila. Pogum nam je dala, de ga lahko nucamo, tudi v naših variantah, ki so ble povsiem v redu.

Popudan nas je peljala, de se ogledamo tudi preliepo ljubljansko ozemlje an nam je pravla, kakuo se je muorala varvati, kadar je hodila h maši, zak’ tekrat za tiste, ki so dielali v javnih prestorah, nie bluo lahko. Ona je dielala par parpravi splošnega slovenskega slovarja, ki je bluo zelo zahtevno an vesoko dielo. Tisto lieto smo spoznali tudi kulturnega dieluca Alberta Rejca iz Posočja, ki je pa živeu v Ljubljani. Nam je poviedu vič rečì posebno od osvobodilne vojske, katere se je udeležiu, četudi je biu star ze 45 liet, an je pieu z mladimi Mi smo mlada Titova garda. Ponosno je pravu, de je nimar obdaržu svojo svobodo, zak’ se nie nikoli upisu v kajšno partijo, ki je bla tekrat samuo adna.

Od tistega začetka, že skor petdeset liet odtuod, je Ada začela pregledavati našo zgodovino an kar se je v ljudski kulturi ohranilo. Takuo nam je zbrala celo varsto pravc, poviesti, navad, ki označujejo an karakterizirajo našo domovino. Puno telega materiala je objavila, takuo de ga imamo na razpolago an se ga moremo veseliti. Nadvse, mi je zelo všeč sarženski dialekt, ki ga sada beremo v Domu.

Spominja me tudi govorico rance none, po tatu, ki je bila iz Dolenjega Barnasa, an je guorila, prù takuo ki beremo v Adinih pravcah.

S telim priznanjem Adi smo lepuo začeli novo lieto an smo dali veljavo tudi ženskemu doprinosu v dobro naših ljudì. Muoramo spoznati kajšne velike zasluge imajo žene par ohranitvi naše kulture.

Če smo do sada guorili o Čedermacih, muoramo dodati tudi, de so med nami tudi Čedermajke, ki pogumno dielajo an skarbjo za naše ljudì. Lepuo varjejo našo hišo an nam dajejo veselje, de v nji skupno živimo. Ada je prava zastava za vse naše žene, zatuo smo ji iskreno hvaležni. (msgr. Marino Qualizza)

Nell’editoriale mons. Marino Qualizza commenta il conferimento del Gujonovo priznanje a Ada Tomasetig di Sarzento/Sarženta, avvenuto sabato, 18 gennaio, a Kobarid nell’ambito dell’Incontro d’inizio anno tra gli sloveni della provincia di Udine e della Valle dell’Isonzo.

Il Gujonovo priznanje è un riconoscimento conferito a personalità e enti che si sono impegnati nella conservazione di lingua e cultura slovene in provincia di Udine. Ada Tomasetig raccoglie da diversi anni materiale relativo a storia e cultura locale; molto celebri sono, nelle Valli del Natisone e non solo, le sue favole nel dialetto sloveno di Sorzento.

Mons. Qualizza coglie l’occasione per richiamare l’attenzione dei lettori su quanto sia importante, oltre alle figure dei Čedermaci, anche quelle delle Čedermajke come Ada, che operano con coraggio e si adoperano per la nostra gente.