Trinkov koledar je tudi letos družbeno-kulturna zakladnica Slovencev v Videnski pokrajini. Z njim se vsakokrat odstirajo aktualna in zgodovinska vprašanja, z odgovori pa se bolje spoznavajo manjšinska območja pokrajine, sosednjega zgornjega Posočja in tudi drugih slovenskih krajev. Uradna predstavitev knjižnega dela bo sledila v sredo 29. januarja v špetrskem Kulturnem domu.
Kaj torej prinaša Trinkov koledar tokrat? Pod prispevke se je podpisalo 26 avtorjev. »S koledarjem v bistvu spoznavamo same sebe, svojo zgodovino, tisočletne povezave s svojim slovenskim zaledjem. S Posočjem seveda, a tudi z bolj oddaljenimi središči, v prvi vrsti s Škofjo Loko. Zgodovinske teme so ena od rdečih niti vsakoletnega koledarja in kar velja izpostaviti je, da to skupno zgodovino pišemo skupaj avtorji in sodelavci iz našega prostora ob meji in sosednjih krajev Slovenije,« izpostavlja predsednica Kulturnega društva Ivan Trinko Iole Namor, ki je med drugim pripravila pregled leta.
Uvodna beseda je pripadla senatorki Tatjani Rojc, ki ugotavlja, da je bil za Slovence izziv, ki ga je naš Primož Trubar pred pol tisočletja opisal s Stati inu obstati, aktualen tudi v dvajsetih letih 21. stoletja. »Zmagali smo, ko so nam poskušali odvzeti pravico do svojega jezika, zmagali, ko so želeli izbrisati našo zemljo z zemljevida Evrope,« med drugim ugotavlja. V slovenskem delu pokrajine zavest raste in utrjuje, je prepričana, s čimer območje postaja vedno pomembnejša postojanka umetnosti, besede, dialoga in razmišljanja. »V časih, ko so vse vrednote, v katerih se prepoznavamo, postavljene pred hude preizkušnje, ko bi nekateri želeli utemeljiti, da so naši dragoceni antični dialekti nekaj ločenega od našega knjižnega jezika, predstavlja ta čista energija na Videnskem srečno upanje. Tu sobivajo od vedno različni jeziki, slovensko prisotnost pa potrjujejo že od srednjega veka dalje dokumenti starogorskega rokopisa, ki predstavljajo živ dokaz o slovenščini tudi v prvih pisnih aktih tega območja,« dodaja.Trinkov koledar v prispevku Elise Morandini letos obravnava vlogo čedajskega kapitlja, Silvester Gabršček pa opisuje še vidne sledove kapitlja na Tolminskem, kjer so imeli oglejski patriarhi imeli letno bivališče. Povezave med Dreko in Bohinjem v okviru pražupnije Volče je obelodanila Anja Poštrak. »S svojo vsebino je torej tudi Trinkov koledar dodatna spodbuda za sodelovanje z našimi slovenskimi sosedi, kot je bilo stoletja in stoletja pred nami,« izpostavlja Namorjeva.
Drug tematski sklop predstavljajo dogajanje v okviru slovenske manjšinske skupnosti na Videnskem, delovanje in projekti društev, razvoj kulturne ponudbe in jezikovne politike v obdobju po potresu iz leta 1976, kar je povzela Živa Gruden s prispevkom 40 let po posvetu Slovenščina v javnosti. »Resnici na ljubo se je po posvetovanju skrb za kulturo slovenskega jezika v Sloveniji res okrepila, medtem ko je bila za slovensko skupnost v Italiji to nekakšna izgubljena priložnost, nismo se dovolj potrudili,« je zapisala Grudnova.
Koledar opozarja na povezave med Slovenci Videnske pokrajine in Posočja, saj se bodo prihodnji teden v Kobaridu srečali že petdeseto leto. Letos izstopa Rezija, kjer že dve leti Muzej rezijanskih ljudi v sodelovanju s pristojno deželno službo raziskuje arheološko najdišče ta-na Rado (na gradu) nad Solbico, našteva Iole Namor. Sandro Quaglia odstira najdbe iz 7. stoletja, Luigia Negro pa se je poklonila Milku Matičetu in pojasnjuje načrt muzeja na Solbici, ki ga je v dveh letih obiskalo že deset tisoč ljudi.Zbornik s prispevkom Antonia Banchiga v ospredje postavlja program odpravljanja zaraščanja našega teritorija, ki da je predpogoj za vsak razvoj. »Tudi naši ljudje, njihove življenjske izkušnje, delo in vloga v naši skupnosti imajo svoje mesto v koledarju. Zelo dragoceno je za nas in naše bralce poglavje posvečeno naši slovenski besedi, kjer objavljamo pravljice, pesmi, publicistične prispevke v krajevnih narečjih, in sicer v rezijanskem, terskem in nadiškem dialektu,« dodaja.
V Trinkovem koledarju je priloga posvečena ilustratorki in umetnici Luisi Tomasetig. Njena je tudi ilustracija na platnici.
»Glede prihodnosti Trinkovega koledarja sem precej optimistična. Najprej zato, ker ga potrebujemo, se z njim informiramo in kulturno bogatimo. S Trinkovim koledarjem, ki je edina publikacija na našem prostoru pisana izključno v slovenščini, se kot Slovenci Videnske pokrajine predstavljamo slovenskim bralcem v Italiji in Sloveniji, kjer smo še vedno premalo prepoznavni,« je sklenila Namorjeva.
Trinkov koledar je zrcalo dela manjšine
RispondiElimina