14 gen 2020

V petek »Rojaki« v Kobaridu - Presentazione venerdì a Kobarid

Založniška zadruga Most je ob 50. jubilejnem novoletnem srečanju Slovencev videnske pokrajine in Posočja izdala knjigo “Rojaki. Pol stoletja sodelovanja med beneškimi in posoškimi Slovenci”. Predstavili jo bodo  v petek, 17. januarja, ob 18. uri v Kobariškem muzeju pod pokroviteljstvom občine Kobarid. Knjigo bo prerdstavil Igor Jelen profesor za politično in gospodarsko geografijo na Univerzi v Trstu. Prisotni bodo avtorji Giorgio Banchig, Zdravko Likar in Ezio Gosgnach. Knjiga vsebuje štiri poglavja. Parvi je “Meje in odnosi med posoškimi in beneškimi Slovenci skozi zgodovino”, drugi “Odnosi Posočja s sosedi na zhodu”, tretji “Novoletna srečanja so še zelo potrebna”, četrti je fotoalbum od parvih do lanskega srečanja. “Tistih nekaj mož, ki so se prvič srečali pred petdesetimi leti v Starem Selu, so, morebiti nezavedno, hoteli dokazati, da zgodovina Slovencev iz Posočja, Benečije, Rezije in Kanalske doline ni bila vedno le zgodovina meja in vojn, osvajanj, zmag in porazov, vojska in bitk. Dokazati so hoteli, da je na tisti zemlji živela ponosna slovenska skupnost, ki je drugim Slovencem in sosednjim narodom zgradila in ponudila močno pričevanje o civilizaciji, kulturi, umetnosti in navezanosti na človeške vrednote. Z delom in naporom na pobočjih tistih hribov je uresničila gost ustroj naselbin; te so bile povezane z zapleteno mrežo stez, ki so vodile do hiš, hlevov, paštnov, travnikov, gozdov in pašnikov. Na teh skupnih vrednotah in ker se niso hoteli vdati v težki položaj, v katerem so živeli – se pravi v monoliten režim ali v nedokončano demokracijo – so tisti možje začeli graditi neko novo zgodovino, prepričani, da se bodo prej ali slej stvari spremenile in da si je treba za spremembe vsaj prizadevati in se pripraviti na soočenje z novimi časi. Verjetno nihče med njimi ni pomislil, da bo le nekaj desetletij za tem meja padla, vendar pa so tista srečanja doživljali kakor da bi meje že resnično ne bilo,” piše Giorgio Banchig. “Prebivalci Posočja in prebivalci obmejnega pasu Videnske pokrajine so vseskozi tvorno sobivali in sodelovali. Spletle so se številne vezi, ki jih tudi vojne in meja niso nikdar popolnoma prekinili. Najbližji sosedje prebivalcev Posočja so bili in so Slovenci, Furlani in Italijani v nadiških in terskih dolinah, Reziji in Kanalski dolini. Nova Gorica je oddaljena, še bolj Ljubljana. Posoške naravne poti gredo čez Solarje in čez livški prelaz, skozi nadiška vrata pri Robiču, čez Robidišče v Čenebolo, čez Nadižo za Breginjem, ob Učji v Terske doline in Rezijo ter čez Predel k sosedom v Kanalsko dolino. To je posoško naravno zaledje in okno v svet. Škoda, da mnogi v Posočju tega ne dojemajo in še vedno mislijo, da je na drugi strani Kolovrata, Matajurja, Stola in Kanina oddaljen, tuj svet. Pa ni. Imamo veliko skupnega. Le vedno znova je treba odkrivati vse tisto, kar nas je stoletja povezovalo in bogatilo,” poudarja Zdravko Likar. “Meje med ljudmi ni bilo nikoli: na eni in na drugi strani so vsi govorili slovensko, imeli isto kulturo in gojili iste običaje. Ker pa znanje in raba slovenščine oziroma slovenskega narečja med Benečani, Rezijani in Kanalčani stalno nazaduje, nastaja in se čedalje bolj utrjuje jezikovna meja,” ugotavlja Ezio Gosgnach.
Venerdì17 gennaio, al Museo di Kobarid (Gregorčičeva ulica, 10) Igor Jelen, professore di Geografia politica ed economica dell’Università di Trieste, presenterà, alle 18, il libro «Rojaki-Pol stoletja sodelovanja med beneškimi in posoškimi Slovenci»; saranno presenti anche gli autori Giorgio Banchig, Zdravko Likar ed Ezio Gosgnach. Nel gennaio 1971 nella trattoria Štih di Staro selo si incontrarono otto rappresentanti del comune di Tolmin (che allora comprendeva anche Kobarid e Bovec) e otto operatori culturali e sacerdoti delle valli del Natisone e del Torre. Lo scopo era di coinvolgere nel dialogo tra Italia e Jugoslavia (in questa parte del confine a tirare le fila erano i Comuni di Cividale e Tolmin) la comunità slovena della provincia di Udine, fino a quel momento trascurata. Sicuramente quelle sedici persone, decise a rinnovare, nonostante gli allora due sistemi politici ed economici tra essi antagonisti, la millenaria collaborazione tra le genti dei due versanti del Matajur, Stol, Kolovrat, Canin e Predil, bruscamente interrotta dopo la seconda guerra mondiale, mai si sarebbero nemmeno sognati che un paio di decenni più tardi le loro valli si sarebbero trovate insieme nell’Europa unita e senza confini, con una Slovenia stato indipendente e sovrano. Il cinquantesimo impone, oltre ai giustificati festeggiamenti, una domanda: questi incontri hanno ancora senso? La risposta, affermativa, si trova nel libro «Rojaki», edito per l’occasione dalla cooperativa «Most».  Lo storico Giorgio Banchig scrive: «Quando i confini sono caduti, quegli uomini erano commossi, quasi increduli, tuttavia più preparati degli altri a vivere nella nuova Europa e acomprendere il profondo significato del poter attraversare il confine senza doversi fermare a mostrare i propri documenti e a dichiarare i propri acquisti. Quegli uomini avevano sognato quel momento, avevano operato affinché giungesse, gli avevano preparato la strada». Gli fa eco Zdravko Likar, organizzatore degli appuntamenti dal 1980 al 2016: «L’incontro del gennaio 2020 non deve essere l’ultimo, ma deve stimolare le nuove generazioni a una collaborazione e amicizia ancora più stretta tra la popoazione di entrambi i versanti del Kolovrat, Matajur, Stol e Canin». Da parte sua, il giornalista Ezio Gosgnach fa notare «il sorgere di un problema sconosciuto cinquant’anni fa. Se a livello amministrativo i rapporti sono soddisfacenti e se nel settore economico le aziende e i singoli operatori ben collaborano – spiega – siamo testimoni del venir meno della socialità quotidiana, dell’instaurazione di rapporti di amicizia e della collaborazione tra la popolazione, che hanno caratterizzato quest’area e permesso la “permeabilità” del confine anche nei periodi storici più bui. Frontiere tra la gente non sono mai esistite: da una e dall’altra parte parlava la stessa lingua, aveva la stessa cultura e rispettava le stesse tradizioni. Ora però la conoscenza e l’uso dei dialetti sloveni tra beneciani, resiani e valcanalesi si affievolisce sempre più e, di conseguenza, si alza e consolida una barriera linguistica».

2 commenti:


Il tuo commento è l'anima del blog,
Grazie della tua visita e torna ogni tanto da queste parti , un tuo saluto sarà sempre gradito. *Olgica *

ultimo post

auguri