Luigi Paletti: “Živel sem intenzivno in ni bilo časa za misli o minevanju let”




Luigi Paletti bo prve dni februarja praznoval svojo 80-letnico. Srečala sva se v prostorih Muzeja rezijanskih ljudi, kjer sta naju sprejela Luigia Negro in Sandro Quaglia, ki skrbita za aktivnosti za ovrednotenje rezijanske kulture in narečja. V bistvu nadaljujeta delo in načrte, ki jih je Paletti uresničil pred desetletji in ustvaril v teh krajih neizbrisno sled o naši prisotnosti. Bil je župan in družbeno-kulturni delavec. Predvsem pa je velik Rezijan, ki nosi veliko zaslug za prepoznavnost doline pod Kaninom.
Bil si deset let župan Rezije. Kakšna je tvoja ocena o času, ki je sledil tvojemu županovanju?
“Rezija je nazadovala in to me žalosti, saj sem celo življenje posvetil tem krajem in sem se vedno trudil za njihov razvoj in blagostanje. Veliko je še nedorečenega, a ne zaradi mojih takratnih izbir, marveč zaradi tistih, ki so prišli za mano in ki niso znali nadaljevati po začrtani poti ter so raje izbrali določeno statičnost pri upravljanju. Zaradi tega sem razočaran, saj sem za svojo skupnost dal, kar sem znal. Med našimi ljudmi, še posebej med mladimi, je bilo veliko navdušenja. Mladim moraš pokazati pot in jim nuditi vizijo, drugače se oddaljijo.”
Katere pomembne odločitve si sprejel kot župan?
“Zaustavil sem negativen demografski trend. V desetih letih mojega županovanja se je število prebivalcev zmanjšalo le za 37 enot, kar je povsem v normi, še posebno, če pomislimo, da tu živijo pretežno starejši ljudje. Občinske uprave, ki so nam sledile, so izgubile več kot 400 prebivalcev. Razlika je očitna.”
Zakaj se je to zgodilo?
“Razlog za tako izrazit negativni trend je treba iskati v nesposobnosti županov in predstavnikov večin v občinskem svetu, ki niso znali ustvariti priložnosti za delo in izboljšati življenjskih pogojev, ki so osnova, da ljudje ostanejo v naših krajih in se ne izseljujejo. Imamo vse predpostavke za kvalitetno življenje, saj ne živimo zunaj sveta. Le nekaj kilometrov nas loči od Bile (Resiutte), kjer imamo na razpolago vse prevozne in druge povezave. Danes ni potrebno iskati dela v tujini, saj lahko najdemo zaposlitev v naši neposredni bližini. V bistvu so naše uprave zaspale in niso imele dovolj poguma, da bi nadaljevale po začrtani poti in poiskale primerne rešitve za naše ljudi. Vso energijo so usmerili v neproduktivne problematike, kot je denimo nasprotovanje slovenski manjšini. Umetno so ustvarili jezikovno vojno v režiji ljudi, ki ne živijo v Reziji in ki sploh ne poznajo našega jezika ter jih dobrobit naše skupnosti sploh ne zanima.”
Drugi uspeh, ki ga pripisujejo času tvojega županovanja, je nastanek Naravnega parka Julijskega predgorja…
“Ob njegovem nastanku smo se srečali s številnimi težavami in postavili so nam nemalo ovir. Danes je Naravni park Julijskega predgorja pomembna realnost in ima možnosti za dodatni razvoj. Odločitev o njegovi ustanovitvi smo sprejeli, ker smo trdo verjeli v ta načrt. Skratka, imeli smo ideje za razvoj teh krajev. To velja tudi za druga področja, ki zadevajo upravljanje tega prostora in njegovo gospodarsko ter družbeno rast.”
Katera so ta področja?
“Denimo gospodarska dejavnost malih podjetij in obrtnih delavnic, ki je v časih mojega županovanja zaposlovala kakih 60 mladih oseb. V kasnejšem obdobju niso naredili ničesar, da bi to dejavnost ohranili in jo razvijali. Zamrla je in mladi so poiskali delo drugje. Doslej smo slišali veliko obljub, konkretnih dejanj pa je bilo malo ali nič.”
Paletti župan in slovenska manjšina?
“V času, ko sem bil župan Rezije, je slovenska manjšina predstavljala dodano vrednost teh krajev in nihče ni nasprotoval skrbi, ki jo je Občina kazala do naše kulture in jezika. Opravili smo veliko dela: od javnih pobud do seminarjev, izdali smo rezijanski pravopis, postavili dvojezične kažipote in marsikaj drugega. Veliko strokovnjakov je prišlo v Rezijo, da bi nam pomagalo. Ustvarili smo pogoje za dostojanstvo našega jezika. Uvedli smo ga v šolo in bilo je veliko navdušenja ter podpore med našimi občani.”
Zakaj je potem prišlo do tako negativnega preobrata?
“Zgodilo se je, da je skupina od zunaj prinesla v naše kraje protislovenski bacil, ki se je hitro razširil med ljudmi. Ustvarili so umetno sovražnost med občani zaradi problema, ki ga v resnici ni bilo. Ljudje so očitno nasedli tej propagandi, ki so jo vodili ljudje, ki sploh niso znali govoriti po rezijansko, a so se imeli za velike Rezijane, ki branijo te doline pred nevarnostjo slovenizacije. Nezaslišano.”
Kakšne so bile posledice tako izrazitega sovraštva do naše skupnosti?
“Če se v zadnjih dvajsetih letih klima ne bi zastrupila, kot se je, bi imela Rezija izredne priložnosti za vsestranski razvoj predvsem zaradi možnosti, ki so ji nudili evropski projekti. Protislovenstvo, ki je zavladalo, je pomenilo tudi hladnost odnosov do bližnje države in zato smo zapravili veliko časa z nasprotovanjem vsemu, kar je za te kraje življenjskega pomena. V času vodenja naše uprave smo izpeljali veliko projektov prav z evropskimi sredstvi. Z njimi smo potrjevali željo po združevanje različnosti, ustvarili smo večjezični dialog in brisali meje. Lahko navedem primer naravnega parka, katerega sedež smo zgradili z evropskim denarjem (stal je 3,2 milijarde lir) v sodelovanju s Triglavskim narodnim parkom. Če slednji ne bi pokazali odprtosti do našega načrta, parka ne bi bilo. Danes je to velika pridobitev za Rezijo in širše območje. To je pomenilo imeti vizijo, ki je rezijanski upravitelji od leta 2000 dalje ne razumejo in jo uničujejo s svojo politiko proti slovenski manjšini in čezmejnemu sodelovanju.”
Zakaj Rezijani niso reagirali na tako kvarno in negativno politiko?
“Ljudje niso reagirali iz več razlogov. Dobršen del prebivalstva pripada starejši generaciji in jih te problematike bistveno ne zanimajo, tudi ker o njih niso primerno osveščeni. Preseneča pa me določena apatičnost mlajših občanov ob dejstvu, da je njihov nivo izobrazbe bistveno višji. Pričakoval sem, da bodo razumeli, kaj je potrebno za te kraje, in da se bodo zoperstavili izbiram občinskih upraviteljev. Mogoče jih je protislovenska propaganda že okužila.”
Lani je vendarle prišlo do spremembe v občinski upravi. Zmagala je županja Anna Micelli, ki ne kaže nasprotovanja do vaše stvarnosti. Kako ocenjuješ njeno delo?
“Sedanja županja je boljša in ni obremenjena s politiko svojih predhodnikov. To velja tudi za njeno ekipo, ki jo sestavljajo pretežno mladi sodelavci, ki imajo višjo izobrazbo. Res je, da nimajo zadostnih upravnih izkušenj, da bi lahko naredili potrebne spremembe in sprejeli take odločitve, ki bi bile perspektivne za našo bodočnost. Moramo sicer počakati, saj so komaj na začetku upravne poti. Sicer časa ni veliko na razpolago, petletje hitro mine in potrebno bo pokazati, kaj so naredili.”
Kakšen je odnos slovenske manjšine do Rezije?
“Naša želja je, da bi se vodilni v manjšini večkrat spomnili na nas in da bi naše težave in dileme postale del njihove politične agende. Včasih bi zadostovala tudi njihova fizična prisotnost na naših prireditvah, ki jih ni malo. To bi bila nagrada za naše ljudi, ki se v težkih pogojih trudijo, da bi ohranili naš jezik in našo kulturo. Tudi občinska uprava potrebuje njihovo pomoč, ko gre za vprašanja uresničevanja zaščitnega zakona in sodelovanja z bližnjo Slovenijo. Doslej smo slišali preveč obljub.”
Kdaj si se ti prvič srečal s predstavniki naše manjšine?
“Moj odnos s slovensko manjšino se je začel v sedemdesetih letih, ko sem imel prve stike s Slovenci iz Benečije ter s predstavniki organizacij iz Gorice in Trsta. Takrat sem bil neke vrste povezovalec s širšim zamejskim svetom, še posebej s Slovensko kulturno-gospodarsko zvezo, katere član sem tudi postal. Kasneje je prišlo do delitev, ki smo jih občutili tudi v Reziji, čeprav se pri nas ves čas trudimo, da ostanemo skupaj. Moram povedati, da so na sejah SKGZ sodelovali župniki, socialisti in komunisti. Vsi smo delovali za isti cilj v korist naše narodne skupnosti in nikoli nisem zaznal kake pretirane politično-strankarske konfrontacije. To je bila velika družina, v kateri so bile prisotne različne ideje. Danes je precej drugače, saj se moraš, če želiš finančno pomoč, najprej opredeliti: ali si na tej ali na drugi strani. To ni dobro.”
Kaj pa Slovenija?
“Slovenija nam je ves časa stala ob strani in brez njene pomoči ne bi zmogli uresničiti vsega, kar imamo, na primer Muzej rezijanskih ljudi, ki predstavlja pravi biser za našo skupnost. Lani ga je obiskalo več kot 10 tisoč ljudi, pretežno iz Slovenije. To je enkraten način za primerno promocijo Rezije, ne samo v Sloveniji, marveč tudi v širšem svetu, kjer jo predstavljamo s pevskimi in folklornimi skupinami. Naši kulturni delavci so uspešni in delavni. Skrbijo, da se naše kulturno in jezikovno bogastvo ter naši stari običaji ohranijo in predstavljajo odliko naših krajev in tukajšnjih ljudi. Ne smemo jih pustiti samih.”
Če bi lahko za svojih osemdeset let izrazil željo za Rezijo, katera bi to bila?
“Želel bi, da bi vsi Rezijani postali družina in da bi živeli v slogi in prijateljstvu ter da bi se nehala tako izrazita protislovenska gonja. Vsi moramo delati zato, da bo Rezija postala model tudi za druge. Lahko bi postala mala Švica, ki ustvarja priložnosti in deluje za svojo bodočnost. Ne želim si več tistih trdih spopadov glede jezika, ki so bili pogubni za ljudi. Verjamem, da bosta nova občinska uprava in županja znali ustvariti pogoje za nov čas. To bi bilo zame najlepše darilo.”
Kaj bi pa zaželel sebi?
“Zase ne želim ničesar. Zadovoljen sem, da so se uresničili nekateri moji načrti, ki so prispevali k razvoju Rezije. Prišel sem do osemdesetih let, ne da bi se zavedal prehojenega časa. Živel sem intenzivno, deloval sem na več področjih in sodeloval pri res veliko pobudah, tako da ni bilo časa za misli o minevanju let.”
Rudi Pavšič
http://novimatajur.it/attualita/luigi-paletti-zivel-sem-intenzivno-in-ni-bilo-casa-za-misli-o-minevanju-let.html

Commenti

  1. Luigi Paletti: “Živel sem intenzivno in ni bilo časa za misli o minevanju let”

    RispondiElimina

Posta un commento


Il tuo commento è l'anima del blog,
Grazie della tua visita e torna ogni tanto da queste parti , un tuo saluto sarà sempre gradito. *Olgica *

Post popolari in questo blog

Come disinfettare le mascherine usate - Koronavirus, tako razkužimo maske

La palestra di arrampicata a San Leonardo

In onda sulla giusta frequenza