19 mag 2014

O Svetem sedežu in Slovencih v dobi med prvo in drugo svetovno vojno- La Santa Sede e gli sloveni in epoca tra la prima e la seconda guerra mondiale

Per tradurre usare il traduttore a destra della pagina principale del blog

Pater minorit dr. Igor Salmič je po zaključeni teološki fakulteti v Ljubljani šel študirat cerkveno zgodovino na Gregoriano v Rim, leta 2007 je bil posvečen v duhovnika, lani pa je doktoriral o svetem sedežu in Slovencih v dobi med prvo in drugo svetovno vojno. Trenutno dela kot vzgojitelj in vicerektor na mednarodnem zavodu minoritov Seraphicum v Rimu. V Društvu slovenskih izobražencev je predstavil nekaj sadov svojih triletnih raziskovanj v vatikanskih arhivih.
Pred osmimi leti je namreč postala dostopna vsa dokumentacija iz obdobja papeža Pija XI., ki je nastopil službo od leta 1922 do 1939. To obdobje velja za še posebno bogato, saj je v tistem času služboval v Beogradu, v Kraljevini Jugoslaviji, nuncij Pellegrinetti, ki je pisal v Rim vsak dan podrobna poročila tako o političnih kot kulturnih spremembah. Njegova poročila obsegajo dvaintrideset škatel, vsaka pa vsebuje približno osemsto listov materiala. Zavedati se moramo, kot je dejal dr. Salmič, da to ni bila navadna praksa vseh nuncijev, saj so nekateri celo dobili opomin, da se niso oglasili po več mesecev. Dodatna vrednost nuncija Pellegrinettija, diplomatskega predstavnika, je ta, da je razumel naše jezike, večkrat je celo ostrigel iz časopisa članke in jim pripisal svoj prevod v italijanščino. Kar se tiče ozadja določenega dogajanja, izvemo veliko več iz njegovih pisem.
S Pijem XI. pride do preobrata predvsem kar se tiče konkordatov, sporazumov med Svetim sedežem in posamezno državo, saj daje več pomena katoliškim gibanjem in mednarodnim sporazumom. V svojem mandatu jih je podpisal in ratificiral veliko, na primer z Latvijo, Italijo, s Poljsko, Kolumbijo, z Avstrijo, Rajhom itd. Kar se tiče jugoslovanskega konkordata, se je o njem med letoma 1922 in 1933 javno razpravljalo na časopisnih straneh, nato pa je vse utihnilo. Nihče ni vedel, kaj se je dogajalo in kdo je bil akter. To izvemo iz poročil nuncija Pellegrinettija, ki je iz ozadja pripomogel k temu, da je do konkordata sploh prišlo. Leta 1935 je bil že podpisan v Vatikanu in pripravljen za ratifikacijo. Ko pa je moral biti potrjen v beograjskem parlamentu, je umrl Aleksander, nato je prišlo do močnih kritik in so se konkordatu uprle tudi opozicijske stranke. Preden so ga izglasovali v parlamentu, je bila “krvava procesija”, ko so se pravoslavni duhovniki spopadli s policijo. Nastopilo je težko in napeto ozračje, tako da konkordat ni nikoli prišel do senata. V njem zasledimo tudi vprašanja o slovenski in hrvaški manjšini, predvsem v enajstem členu, in sicer o vzgoji in pravici do jezika. Kot je navedel še ne 35-letni dr. Salmič, je največja pridobitev za jugoslovansko stran v prvem delu, kjer piše, da ima vsaka manjšina pravico do lastnega jezika pri bogoslužju itd.
V vatikanskih arhivih je še ogromno materiala o slovenski manjšini, prav zato je predavatelj, kateremu je iztočnice za pogovor nudil časnikar Ivo Jevnikar, dodal, da bi rad to še v nadaljnje raziskoval. Kar se tiče jugoslovanskega konkordata, je predvsem Anton Korošec, duhovnik, notranji minister in voditelj Slovenske ljudske stranke povzročil veliko nejevoljo v Vatikanu. Do njega Pij XI. ni bil najbolj prijazen, saj ga je nuncij Pellegrinetti kritiziral, da mu je bolj pri srcu politika kot vera in povrhu se nikoli ni oblačil v duhovniško obleko ter se ni vključeval v pastoralno življenje.
Šin
http://www.noviglas.eu/o-svetem-sedezu-in-slovencih-v-dobi-med-prvo-in-drugo-svetovno-vojno

Nessun commento:

Posta un commento


Il tuo commento è l'anima del blog,
Grazie della tua visita e torna ogni tanto da queste parti , un tuo saluto sarà sempre gradito. *Olgica *

ultimo post

auguri