Advent je cajt parčakovanja Božje bližine, ko molimo, de se odprejo nebesa an se ulije na nas žegnani daž, ki zbudi življenje, zak’, kjer je Buog, tam je tudi življenje. Lepo an ljubeznivo življenje. Buog je paršu do nas an je tudi z nami, a mi smo šele na poti napruot njemu, de ga popunoma srečamo an izpunimo naše želje. Božič je parvi Božji odgovor, od katerega se dviga tudi naš glas, ki ga sprime an varje. Če se pa obarnemo na vsakdanje opravila an potriebe, se odpre varsta parčakovanj. Najparvo želimo, da v Kanalski dolini dobé dobrega slovenskega duhovnika, ki sada ga nie. Biu je, pa ga oblastniki niso ustavli, takuo se je muoru varniti nazaj v svoje kraje an žalostno zapustu Ukve an Žabnice brez slovenske besiede. Tuole se je parvič zgodilo an je velika nevarnost, de tako ostane an se izvirna viera potopi v rieko Belo. Malo drugač je stanje v Benečiji. Povsod slovenske molitve an pesmi ostajajo liep spomin. Tisti vierniki, ki so šele ostali an znajo lepuo naše pesmi, bi se imieli zbrati an razveseliti klavarne maše. Nasa želja gre napri an se obarne na Jezusa, de dá zastopiti našim poglavarjem, de viera brez korenin na more rasti, ampa opieša an usahne, takuo, ki se je zgodilo že skor povsod. Buog ni paršu zastonj v Palestino, v deželo Očakov, zak’ je ratu popunoma Jud, Hebrejc an je takuo pokazu nam, de muoramo postati enaki ljudem, katerim oznanjamo Evangelij. Zdi se, de par nas tuole na vajà, ne za Slovence, ne za Furlane, ne za Nemce, se pravi za narode, ki žive v Furlaniji. Druga naša želja je, de bo Benečija živiela še naprej, odparta svoji kulturi, skarbna za viersko izročilo an sposobna dobiti tajšno pot, de ji bo pomagala pametno an ponosno preživieti. Če potem bo v naših hišah spet tekla zibiela takuo ki se je godilo dvakrat lieos v gorah, je trošt, de se življenje na izgubì an de bo v naših cierkvah nova rodovina prava počastitev novrojenemu Kristusu. Jaslice naj postanejo znamunje tudi našega življenja na dušici an na telesu. Lepo znamunje so mali otročiči, ki se učé Božji nauk, de se parpravijo na parvo obhajilo. Gaspuod Božo gre mimo vsieh ovir, Anita an Vesna, s pomočjo skarbnih mater, pa modro pejejo stvari po pot’, takuo ki morejo videti tisti, ki se udeležujejo svete maše po slovensko v Špietru, kadar, ankrat na miesac, teli živi otročici so par maši an molijo an pojejo vsaki krat lievš. Zaries liepa adventna parprava na božične praznike. (Marino Qualizza)
Nell’editoriale, il direttore responsabile, mons. Marino Qualizza, esprime due desideri per il tempo di Avvento. Primo, che torni un sacerdote di lingua slovena nelle comunità della Valcanale. Secondo, che la Benecia continui a vivere nella sua identità, nella quale è radicata la fede cristiana.
Due sinceri desideri per l’Avvento
RispondiElimina