Andreina Trusgnach
Štiernajstega febrarja je bluo v Rimu drugo srečanje poetu in pevskih zboru v okviru iniciative Drugi jeziki – Achille Serrao. Na telem srečanju je bla tudi Benečanka Andreina Trusgnach iz Kosce.
»Tuole srečanje parpravljajo imenitni ljudje, v glavnem univerzitetni profesorji, ki so zastopil’, ka’ pride reč, de ljudje bojo le napri pisal’ v svojem maternem jeziku, naj gre za dialekt al’ manjšinjski jezik. Povabljenih nas je bluo deset poetu iz vič italijanskih dežel, parsotnih nas je bluo sedan. Prebral’ smo po tri poezije. Jest san jih po slovensko in poslušauci so mogli sledit prevodu na bukvacah, ki so jih organizatorji parpravli. Jali so nam, de je prepoviedano prebierati po italijansko, de se muore nucati samuo materin jezik.«
Kuo so v Rimu sparjeli naš domači jezik?
»Zlo, zlo, zlo lepuo! Vsi so bli začudeni, tiel’ so viedet, odkod parhajam, kuo je tuole, de tle šele guormo po slovensko. Za me je bla velika in liepa parložnost, za stuort spoznat našo manjšino. Sa’ je samuo kajšan viedu, de obstajamo.«
Zakì so vas povabili v Rim?
»Zatuo ki sam paršla druga na zlo imenitnim konkoršu Ischitella Pietro Giannone, na Garganu v Apuliji. Pošjala sam bla kakih trideset mojih neobljavljenih poezij po slovensko. Lansko polietje so me povabil’ dol. Imieli smo dva dni cajta, de bi se spoznal’ in poviedal’, odkod parhajamo. Za sabo sma z možam vzela puno bukvi o Benečiji, vsake sort Cd s piesmimi, gubance … Tudi v Rim sam nesla pun ruksak bukvi, Cd in gubanc …«
Kakuo, de so vas v Ischitelli vebrali na drugo mesto?
»Drugo mesto v Apulji me je zlo presenetilo. Od nimar pišem lahnuo, z našimi besiedami, ki na zvoné takuo vesako, a so te prave, de bi poviedal’ vse, kar človek čuje tu sebe. Par utemeljitvi drugega mesta so poviedali, de je naš “marva-jezik” in tele marve je trieba obvarvat, zakì so dragocene za kulturo. Sa’ je vsak materin jezik puno pomemban za cieu sviet.«
Pa lani ste udobila drugi pomemban konkorš v Lombardiji, kané?
»’No saboto sam bla du Čedadu, kàr so me klical’ po telefonu in mi močnuo parporočil’, naj grem v Sondrio na nagrajevanje konkorša Giovanni Bertacchi, na kater sam bla pošjala samuo adno poezijo. Mi nieso poviedal’, de sam bla kiek udobila. V mieste je biu dan posvečen poeziji pod naslovom La notte dei poeti nel segno di Alda Merini e Fabrizio De Andrè. Že popudan nas je vsieh sedandeset finalistu prebralo svojo poezijo. Zvičer v miestnim gledališču, pred vič ku 800 ljudi, so poviedali, de sam udobila parvo mesto za manjšinske jezike. Ostala sam. Hvalil’ in častil’ so me, de so ble reči. Niesam mogla viervat …«
Pa nie vse končalo v Sondriju.
»Tiedan potlé so me klical’ iz Firenc in mi poviedal’, de na 1280 poezij sam bla paršla na drugo mesto. Tudi tam so ostal’, kàr so čul’ naš jezik, zak’ ljudje po Italiji na vedo za nas, nas na poznajo. Parjela sam velike komplimente.«
Natuo je paršu na varsto Rim.
»Novemberja so poklical’ vse finaliste iz Sondrija, ki je biu internacional in so vebral’ med vič ku 1500 poezij. V Rimu nas je bluo 15. Sparjel’ so nas na Campidogliu in dal’ vsakemu pet minut, de bi poviedu o sebe in svoji poeziji. Potlé ki sam prebrala svojo poezijo po slovensko in po italijansko, san poviedala tri reči. Parvo, de pišem po slovensko, zakì smo v moji družini, v moji vasi, v mojin in sosiednjih kamunah vsi guoril’ po slovensko. Drugo, de, kàr sam bla majhana, niesmo še študieral’, de bi mogli pisat v svojim jeziku, zak’ niesmo imiel’ nobedne možnosti za tuole. Trečje, de ist in drugi pišemo po slovensko, zak’ puno daržimo in čemo, de naš slovenski jezik ostane. Tele je nieke sorte upora, rezistence. de bi dokazal’, de živimo tle in želimo ostati tle. Tuole zadnje je bluo organizatorjam zlo všeč. Na koncu predstavitev, so začel’ klicati vse od petnajstega nazaj. Kàr smo ostal’ samuo trije, so nas poklical’ na oder. Poviedal’ so narpriet, de je biu te trečji adan poet gor s Švice. Natuo je klaviaturist začeu gost, tenor je začeu piet … Čula san moje ime za parvo mesto. Dali so mi spričevalo in nastaknil’ lorovo krono na glavo, dal’ v roke kip boginje jim me pošjal’ dol po štengah Campidoglia, takuo ki sta šla Dante in Petrarca. Bla je ‘na rieč voz vsake miere …«
S tuolim pa ste ratala pravi ambasador Benečije in vsieh Slovencu po cieli Italiji.
»Ja. V svojih potovanjih po Italiji san imiela parložnost in cajt poviedat o nas, naši kulturi in naši zgodovini. Vič ku od same sebe sam pravla o vsieh nas. O naši manjšini, kakuo je pomembno, de se v dvojezični šuoli naši te mladi morejo učit slovenskega literarnega jezika. In tudi de je laga, de se z učenjem knjižnega jezika zgubi dialekt. Prù naspruotno je. Če, kàr pišem, mi na pride gor kaka besieda, na gren gledat gor na italijanski slovar, ampa gor na slovenski. 99 krat na stuo ušafam tisto besiedo, ki sam jo gledala, in se zmisnim, de sta takuo pravla moja mama in tata.«
Se pravi, de s pisanjam poezij daržite živ domači jezik?
»Zame pisat po našim je gledat na vse viže na zgubit besied, naših besied, ki so takuo pomembne!« (Ezio Gosgnach)
ANDREINA, NAŠA AMBASADORKA - ANDREINA, LA NOSTRA AMBASCIATRICE
RispondiElimina