Česa ne smemo pozabiti 29 m fa Koronavirus

Ni kaj, življenje se je spremenilo. Grožnja potencialno smrtonosnega virusa je dosegla sleherni dom. Mar ni ironično – dočakali smo čas, ko smo končno vsi enaki, vendar nas namesto zadovoljstva prevevata strah in tesnoba. Ukrepi na najvišji ravni so nujni in pričakovani, četudi posegajo v temeljne človekove pravice. V javnosti ni zaslediti, da ljudje ne bi razumevajoče sprejemali realnosti. Toda ukrepi vendarle morajo biti sorazmerni in nediskriminatorni. Ukrep o zaprtju mejnega prehoda Robič, ki sicer ni trajal niti teden dni, je bil eden takšnih. Če država nima dovolj policistov, da bi jih razporedila po državni meji, to ni težava tistih, ki živijo ob meji. Ne more se obnašati po preprosti tržni logiki, kaj se splača in kaj ne, kar v našem primeru temelji na maloštevilnem dnevnem prečkanju meje. Z omejevanjem prenosljive bolezni ukrep ni imel nobene veze, le domačinom, ki se odpravljajo na delo čez mejo, so otežili življenje. A je omenjena težava vendarle relativna, ko govorimo o življenju in smrti. Zato najprej ne pozabimo na tiste, ki se dušijo v nočni mori brez možnosti tolažbe svojcev. Ko bo vse skupaj minilo, bo stisk rok v prihodnje še bolj pristen. Ker si bomo zapomnili, da svet okoli nas ne deluje samoumevno, temveč da ga predvsem v času nevarnih izzivov poganjajo požrtvovalni posamezniki v javnem(!) zdravstvu, človekoljubnih organizacijah, policiji in civilni zaščiti. Ne pozabimo, da javna uprava deluje. Ne pozabimo, da so vsakdanje dobrote običajno dostopne in da nam jih nekdo nabira in pripravlja, drugi jih dostavlja, tretji prodaja. Ne pozabimo na delavce v proizvodnih halah. Ne pozabimo, da so nekateri čez noč ostali brez prihodkov. Ne pozabite občutka, ko se morate doma vživeti v vlogo učiteljev. Ne pozabite, da se ne utapljamo v smeteh. Nikar pa ne pozabite na vlogo medijev v tem obdobju. In ne pozabite, kdo pljuva nanje. https://novimatajur.it/opinioni/cesa-ne-smemo-pozabiti.html