Več časa za družino in bližnjega - Tempo per la famiglia e chi ci è vicino

Velika noč je osrednji praznik v celem liturgičnem letu. Čas, ki ga v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini preživimo v družbi sorodnikov in prijateljev ter ob utripu tradicionalnih običajev. Ker letošnji Post zaznamuje širjenje koronavirusa, se vsi čutimo malce bolj osamljeni. Priporočila, naj se izognemo stikom z drugimi, močno omejujejo vzdrževanje naših družinskih, prijateljskih in socialnih vez. Epidemija bo ohromila tudi praznovanje Velike noči. V videnski nadškofiji, kakor v vsi Italiji, do 3. aprila svete maše darujejo brez prisotnosti vernikov. Verjetno bodo takšne ukrepe podaljšali za teden ali več. O letošnjem prav nenavadnem obhajanju Velike noči smo se pogovorili s patrom Petrom Lahom, ki skrbi za pastoralne dejavnosti v priljubljenem Marijinem svetišču na Svetih Višarjah. Pater Lah je jezuit in sociolog, profesor na Fakulteti za družbene vede Papeške univerze Gregoriana v Rimu. Pater Lah, nekateri očitajo škofom in samemu papežu odpoved svetih maš in ostalih obredov ob prisotnosti vernikov. »Mi kristjani vemo, da je Božja ljubezen vedno z nami, tudi in še posebno takrat, ko nam je težko. Kristjanov odgovor na trpljenje in nevšečnosti, ki ga doletijo, je naslednji: Kaj mi Bog želi povedati? Kako sem živel doslej? Kakšni so moji načrti in sklepi za naprej? Morda ni bilo vse v skladu z Božjo voljo in mi trpljenje odpre oči, razbistri pogled, da bolj jasno vidim, kaj je prav in kaj ne. Ko pa gre za praznovanje v cerkvi, so škofje in duhovniki v veliki zadregi. Po eni strani smo poklicani, da smo blizu ljudem. Po drugi strani obstaja nevarnost, da bomo pripomogli k širjenju bolezni. Zato je bolje biti previden. Dobra se mi zdi rešitev, da so cerkve odprte in da je tudi duhovnik na razpolago za zakrament ali pogovor – ob vsej previdnosti, da ne bo on zbolel in širil bolezni naprej – hkrati pa se izogibamo množicam.« V preteklosti so ob raznih kugah darovali množične maše, pripravljali procesije in romanja. »Primerjava s preteklostjo ni na mestu. V preteklosti ljudje niso vedno razumeli, kako se prenaša bolezen, in so s procesijami, mašami in podobnimi shodi lahko zadevo samo poslabšali. To je treba imeti pred očmi, ko presojamo dogajanje v preteklosti.« Kako gledate na današnje stanje s sociološkega vidika? »Kot sociolog si končno mislim, da karanteno danes tako močno doživljamo zato, ker so naše družbe postale zelo razdrobljene, posamezniki smo bolj osamljeni, kot so bili naši predniki, ki so živeli v večjih družinah. Ko je človek star in sam, seveda toliko bolj pogreša druženje in obisk cerkve mu je lahko v veliko pomoč, ne samo strogo v duhovnem smislu, ampak tudi v smislu medčloveške bližine. Tu je za nas izziv, da po eni strani potrpimo – tako, kot je Jezus trpel na Oljski gori, kjer ni imel nikogar ob sebi – po drugi strani pa se vprašamo, kako lahko olajšam trpljenje nekoga, ki je vedno bolj osamljen. In to ne velja samo za čas karantene, ampak tudi za naše redno življenje. Morda nam Bog po tej epidemiji želi sporočiti, da je potrebno več časa posvetiti družini in bližnjemu in manj časa nakupovanju, zabavi ali čezmernemu delu.« Kaj Velika noč sporoča današnjemu človeku še posebej v tem težkem času? »Velika noč nam vedno sporoča, da nam je Bog, ki se je učlovečil in bival med nami, brezpogojno blizu. Tudi naš greh in naša ravnodušnost ne ustavi njegove ljubezni. Hkrati nam sporoča, da je Bog, ki je življenje in ljubezen, močnejši od smrti in sovraštva.To resnico kristjani prevedemo v svojo vsakdanjo izkušnjo. Če se iz ljubezni do Boga odpovem svoji sebičnosti, se pravi, če umrem samemu sebi, verjamem, da bom živel. Če se odpovem maščevanju, vem, da bom zaradi tega živel bolj polno življenje. Če sprejmem otroka, vem, da bom imel bolj polno življenje, kot če bi iz udobja bil brez otrok. Če grem namesto v kino obiskat nekoga, ki je osamljen, vem, da bom bolj zadovoljen in vesel, kot če bi šel v kino. In tako naprej… Življenje je polno majhnih odločitev, ko se je treba bodisi odpovedati samemu sebi – umreti samemu sebi – zato, da zares živim. Ker s svojo odpovedjo dam življenje drugemu, imam tudi jaz več življenja v sebi. To je skrivnost Velike noči. V tem času preskušnje lahko doživljamo še veliko bolj intenzivno, kot če bi praznovali “po starem” – kar včasih pomeni tudi precej površinsko.« Procesija na Svetih Višarjah/Una processione sul monte Lussari Med velikonočnimi prazniki igrajo v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini pomembno vlogo tudi pobožnosti in običaji. Kateri pristop bi morali imeti do njih, da bi lahko okrepili našo vero in dušo? »Običaji so del kulture, se pravi, so način, kako v določeni skupnosti živimo pomembne življenjske resnice. Zato so dragoceni, ker je v njih zbrana, naložena modrost naših prednikov. S tem, ko praznujemo “po naše”, smo povezani s svojimi predniki – lahko se na primer vprašam, kaj je ta obred pomenil mojim staršem, mojim dedom, mojim prednikom in tako naprej. Preko običajev, ki so nam jih izročili, vstopamo v njihovo duhovno življenje. Hišo svojega življenja gradimo na trdnih temeljih, ki so prestali preskušnjo stoletij. Saj so tudi naši predniki imeli podobna vprašanja, podobne stiske, kot jih imamo mi. Običaji so modrost prednikov. Ne gradim iz nič, ampak so mi predniki že pripravili zemljo in temelje in tudi kakšno izbo. Kako pomembno je to, vidimo v času nesreč. Nekdo, ki ne pozna zgodovine in bi v Ukvah gradil novo hišo, si bo izbral lepo parcelo blizu potoka. Tisti, ki pozna zgodovino in modrost prednikov, pa ve, da tam ne sme graditi, ker bo prej ali slej spet prišla povodenj in mu bo uničila hišo. Modrost prednikov je dragocena, ker nam pove, kje in kako naj gradimo hišo svojega življenja, da bo prestala tudi hude čase.« Običajno se tudi med velikonočnimi prazniki veliko romarjev obrača na Višarsko Kraljico. Letos direktnega stika baje ne bo. Kako so verniki lahko vseeno povezani s Svetimi Višarjami? »Ne vemo, kako se bodo stvari obrnile do Velike noči. Več ali manj je jasno, da moramo biti previdni, da ne zbolimo in ne širimo bolezni. Ampak Marijin plašč je velik in pod njega se lahko skrijemo tudi takrat, kadar smo doma. Ohranite ljubezen do nje, molite k njej in ona vas bo varovala. In kmalu bo prišel čas, ko boste spet lahko obiskali tudi njeno svetišče. Molitev k njej in informacije o svetišču vedno lahko dobite na www.visarje.eu« Katero je vaše velikonočno voščilo našim ljudem doma in po svetu? »Pogum, ljudstvo v deželi! Bog je z nami – bodimo tudi mi z Njim in obvaroval nas bo hudega. Če moramo zdaj za kratek čas trpeti, kakor pravi apostol, in se obrnemo k Njemu, ki je naša luč in naše življenje, potem bo naše trpljenje obrodilo novo življenje v nas in v drugih.« (Luciano Lister) «La sfida che affrontiamo è, da una parte, quella di accettare una sofferenza simile a quella di Gesù da solo sul Monte degli Ulivi e, dall’altra, di chiederci come possiamo alleviare la sofferenza di qualcuno che è sempre più solo. E questo non vale solo per il periodo della quarantena, ma per tutta la nostra vita ordinaria. Forse Dio con questa epidemia vuole farci comprendere la necessità di dedicare più tempo alla famiglia e al prossimo e meno a shopping, divertimento e lavoro sfrenato», sostiene nell’intervista al Dom padre Peter Lah, curatore pastorale del santuario di Lussari/Svete Višarje. https://www.dom.it/vec-casa-za-druzino-in-bliznjega_tempo-per-la-famiglia-e-chi-ci-e-vicino/?fbclid=IwAR1YlUclBZcf4E_ZxRPBllhf2wx4-k2Z87rtmOR34HA-BQFoikqw-_A_wCQ