30 novembra je minilo 36 let od smrti moje mame Jožice,ki je nas zapustila ko je bila stara komaj 56 let.Učiteljica po poklicu,se je rodila v Ljubljani 20 junija 1921.V času italijanske okupacije Ljubljane je spoznala mojega očeta Vojmirja Tedoldija iz Karnahte in se z njim leta 1943 poročila.
Preselila se je iz Ljubljane v Karnahto,zakotno gorsko vas Karnahtske doline,kjer je živela med leti 1943 in 1945.
V Sloveniji je pustila družino,ki je aktivno sodelovala v NOB,dva brata sta padla kot partizana. Življenje v tej mali vasici v Benečiji je bilo grenko in težko:bila je preganjena in ovadena,prišlo je tudi do hišne preizkave.
Po osvoboditvi se je vključila v napredne slovenske organizacije in opravljala važne funkcije,najprej v Demokratični Fronti Slovencev in kasneje v SFS. Že v letih 1948/49 je pričela z dopisovanjem,sprva v Šočo in kasneje v Primorski dnevnik.Pisala je o njenih spominih na medvojna leta v Beneški Sloveniji.Nekaj let pozneje je skrbela tudi za Dijaško Matico,za otroke iz Benečije,ki so obiskovali slovenske šole v Trstu in Gorici.
Leta 1950 se je porodila zamisel o časopisu Matajur,odgovorni urednik je bil moj oče Vojmir Tedoldi,ona pa je postala njegova desna roka.Prva številka je izšla 3.oktobra 1950, časopis se je tiskal v Gorici pri tiskarni Lukežič in ona se je z vlakom vozila koregirati boce.Matajur ni imel veliko dopisnikov,zato so moji starši hodili po Benečiji iskati novice in reportaže.Moja mama Jožica je upravljala Matajur do leta 1973 in do smrti sodelovala z Novim Matajurjem.Na pobudo očeta in mame je bilo ustanovljeno v Vidmu Kulturno društvo Ivan Trinko,ki ga je upravljala do prenosa sedeža društva v Čedad.Prepričana sem,da sta moja
starša s svojim delovanjem zelo koristila slovenski manjšini v videmski pokrajini.
Bili so zelo težki časi , časi protislovenske politike,cela družina je bila nadzorovana in zasledovana.Moja mama je pisala, upravljala Matajur in dala od sebe vse kar je mogla,ker je bila prepričana,da je kot Slovenka to dolžna narediti. Delala je v tišini in tako je tudi na tiho odšla.
Meni je pustila veliko praznino.Če bi danes še živela,bi videla,da se je spremenila miselnost glede slovenske manjšine,da so ustanovili dvoježično šolo,sprejeli zakon 482/1999 za manjšine ter zaščitni zakoni 38/2001 in deželni zakon 26/2007 za slovensko manjšino.Bila bi vesela,da ni bil njen trud zamanj,ampak je veliko doprinesel k ohranitvi slovenskega jezika in manjšine v videmski pokrajini.
hčerka O.Tedoldi
obljavljeno(pubblicato) v Novi Matajur 27/11/2013 in Dom 1/11/2013
