31 ott 2019

Urniki svetih maš za Vahti - Gli orari delle messe 1-2 novembre


Vsi se vsako lieto čudimo, kakuo oživé naše vasi za Vahti, parvega in drugega novemberja, na guod Vsieh Svetih in za spomin viernih duš. Tela dva dneva imata veliko muoč par naših ljudeh, ki pridejo iz vsieh kraju in napunijo nazaj vse cierkva in britofe tudi skor zapuščenih vaseh. Zbrali smo urnike svetih maš in drugih andohtih v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini.

Non solo Halloween:tradizioni slovene per Ognissanti

Verso la fine di ottobre fanno la loro comparsa un po’ ovunque zucche, fantasmini, streghette e altri mostriciattoli, a ricordarci che sta arrivando Halloween. Oggi è una festa ormai diffusissima, importata come tante altre mode dagli Stati Uniti, di cui è evidente soprattutto il lato consumistico, oscurandone i significati originari che ne stanno alla base.
Eppure, qualche decennio fa, quando ero bambina io, di Halloween non si sentiva parlare. Ma tra il 31 ottobre e il primo novembre, con mia nonna, nata nel 1899, intagliavamo zucche per metterci dentro una candela e facevamo anche altre cose. Che cos’era? Un Halloween ante litteram o forse qualcos’altro, di cui oggi, purtroppo si sono perse le tracce?

Dai celti a papa Gregorio IV

La parola Halloween deriverebbe, secondo un’interpretazione, dallo scozzese “All Hallows’ Eve”, ossia “vigilia di tutti gli spiriti sacri”. La festività avrebbe le sue origini nella festa celtica di Samhain, che si svolgeva tra il 31 ottobre e il 1 novembre, data di passaggio dall’anno vecchio a quello nuovo, secondo il calendario celtico. Come accadde anche per altre ricorrenze, la Chiesa sovrappose alla festività pagana un’altra, cristiana, dedicata al culto di tutti i santi. In realtà, tale festività cristiana esisteva già, ma veniva celebrata in date diverse nei diversi Paesi. Nell’anno 827 papa Gregorio IV istituì ufficialmente la festa di Ognissanti, per celebrare tutti quei santi che, troppo numerosi, “non trovavano posto” negli altri giorni dell’anno, già occupati da santi più “celebri”.
L’origine esatta della festività pagana è ancora oggetto di discussione tra gli studiosi, tuttavia un aspetto è abbastanza evidente: gli spiriti che secondo la tradizione animistica pagana vagano nelle lunghe notti di novembre sono diventati nella tradizione cristiana le anime dei defunti nel Purgatorio che hanno bisogno delle preghiere e dei sacrifici dei viventi per liberarsi e raggiungere il Paradiso.

Le zucche di Vahti

Ma torniamo a mia nonna. Come dicevo, per Ognissanti, “Vsi sveti” in sloveno, intagliavamo assieme una zucca e ci mettevamo dentro una candela. Ma non per scopi decorativi: serviva per far luce alle anime del Purgatorio. Lo stesso scopo aveva una candela a olio, che mia nonna comprava appositamente solo per questa festività, e che doveva rimanere accesa per tutta la notte tra il 31 ottobre e il 1 novembre. Nel dialetto della regione Primorska, la festa di Ognissanti viene chiamata “Vahti”, parola che deriva dal tedesco “Wacht”, cioè “guardia”. E in effetti, quella notte era un po’ come fare la guardia: si rimaneva svegli fin tardi a pregare il rosario, e poi, quando si andava a dormire, c’erano le candele a sostituirci nella veglia....continua
http://www.slovely.eu/2017/10/31/non-solo-halloween-tradizioni-slovene-per-ognissanti/

30 ott 2019

Turismo, il nodo è la sinergia

Eppure qualcosa si muove. Il turismo esperienziale, slow, verde, sostenibile, non è solo una chimera spacciata per panacea di tutti i mali da politici di ogni rango e dalla stampa locale. Esiste. Anche nelle valli a ridosso del confine. Lo confermano i dati, in aumento anche dal lato dell’offerta, sui pernottamenti nell’Albergo diffuso delle Valli del Natisone nel 2019 (ne parliamo a pagina 2). A fine anno si raggiungeranno i tremila pernottamenti. Un trend in crescita da almeno cinque anni, su cui quindi val la pena investire. Con risorse, promozione e formazione del personale per un’offerta che sia in grado di generare un circolo virtuoso anche in termini di indotto e occupazione.
Ora però, confrontiamo questo numero, tremila, con quest’altro: 860mila. Sono i pernottamenti che, si stima, si raggiungeranno nei comuni di Tolmino, Caporetto e Bovec. Togliamo Tolmino che per dimensioni non è paragonabile con i comuni valligiani. Togliamo anche Bovec (3300 residenti circa) che può contare sul turismo invernale. Solo nel comune di Caporetto quindi (poco più di 4100 abitanti) ci saranno 205.500 pernottamenti. Non servono grandi economisti per capire che la realtà delle Valli del Natisone non può fare concorrenza con queste cifre. Non solo non può, non deve. Al contrario dovrebbe, come sta cercando di fare in modo frastagliato, creare una sinergia sempre più stretta con l’Alta valle dell’Isonzo. Ponendosi come interlocutore fra questa e la città di Cividale che sta diventando una meta turistica sempre più attrattiva.
Lavorare in sinergia e, visto il paesaggio simile, copiarne le buone prassi. Che non sono fatte solo di modelli di promozione turistica. Ma soprattutto di quei due pilastri, coesione sociale e leadership, di cui abbiamo scritto su questa colonna alla nausea. Da tradurre in politiche in grado di valorizzare la cultura, la cura del territorio, l’agricoltura e l’allevamento non intensivi. Settori fondamentali per la salvaguardia del paesaggio e quindi per lo sviluppo del turismo.

28 ott 2019

Slavia unita nella nuova riforma - Nova reforma bo združila Benečijo

Sul disegno di legge regionale di riforma delle autonomie locali, approvato l’11 ottobre dalla Giunta Fedriga e prossimamente all’esame del Consiglio regionale, abbiamo chiesto un giudizio a Giuseppe Sibau, consigliere regionale di San Leonardo, eletto nella lista di Autonomia responsabile e appartenente al gruppo Progetto FVG.
«L’idea di fare le Comunità di montagna, obbligatorie per tutti i servizi che riguardano la montagna, va bene – ha risposto –. Ma poi che l’interfaccia tra la Regione e queste comunità sia l’Uncem a me non piace molto. Secondo me, l’Uncem non è strutturata per fare il trait d’union tra le due parti».
Quindi, consigliere Sibau?
«La proposta del mio gruppo consiliare, che poi era anche di Autonomia responsabile in campagna elettorale, è sì di ripristinare le comunità di vallata, ma che poi ci sia un organismo superiore che, in buona sostanza, funga da interfaccia tra esse e la Regione. Un organismo che sia ben strutturato, riceva le risorse e controlli come vengono distribuite».
Cosa volevate, in concreto?
«Quattro aree vaste che ricalcassero le vecchie province più una per tutta l’area montana del Friuli Venezia Giulia. Questo perché solo se ha una massa critica ha anche forza politica. Altrimenti…».
Altrimenti?
«Con le Comunità montane di un tempo la Carnia e il Tarvisiano facevano la voce grossa e noi eravamo figli di un dio minore. La Regione non ripartiva le risorse in maniera adeguata alle esigenze dei territori. L’Alto Friuli, disponendo di un collegio elettorale, aveva sempre voce in capitolo in Consiglio regionale. I suoi rappresentanti riuscivano a drenare le risorse più in Carnia che da altre parti».
Cosa propone, quindi?
«Va pensato un organismo che non può certo essere l’Uncem, che è nelle mani di due carnici. Ci vuole un ente al quale la Regione affidi le risorse destinate alla montagna e faccia da supervisore delle attività svolte dalle singole Comunità».
Ma quale Comunità si può prospettare per le Valli?
«Ho già parlato con i sindaci e l’idea è quella di ripristinare la Comunità Torre e Natisone, lasciando fuori il Collio e il Carso, che hanno problematiche diverse. Roberti non ha nulla in contrario. Studiando i vari modelli, sono giunto alla conclusione che la miglior gestione del territorio viene fatta da chi quel territorio lo vive. Altro presupposto è l’omogeneità. Altrimenti si va incontro al fallimento visto con le Uti».
Si spieghi meglio.
«L’Uti ha ricevuto tutte le competenze della Comunità montana. Ma se all’interno di questa le decisioni erano prese dagli amministratori locali, nell’Uti decidevano tutti i Comuni, in stragrande maggioranza di pianura. Così diventavamo sempre più marginali. Bisogna evitare che ciò si ripeta, affinché le risorse destinate alla montagna siano gestite da gente che i problemi della montagna li vive e li sente».
Quindi il vostro gruppo insisterà per il quinto ente di area vasta?
«Anche no. Roberti vorrebbe mettere in ognuno dei quattro enti intermedi un ufficio della montagna, ma il vero interlocutore della Regione sarebbe l’Uncem. Noi pensiamo, invece, che ci voglia un ente per tutta la montagna della regione. Solo così si avrebbe una reale massa critica. Se si divide in quattro, noi delle Valli corriamo dei rischi».
Qual è il suo giudizio sull’operato della Giunta regionale per la nostra area?
«Registro un miglioramento nei rapporti. Questa Giunta prende in considerazione tutti i sindaci, mentre Serracchiani andava solo a Savogna e Stregna. Ora c’è dialogo con tutti. Opere concrete, però, ancora non si vedono. Si sono stati stanziati dei soldi per gli eventi calamitosi dello scorso anno e ci sono 2,5 milioni di euro per le Valli. I progetti dovrebbero andar in porto in breve. Ma importante, dal punto di vista politico, è avere l’obiettivo del rilancio della montagna. Ora c’è, mentre la precedente amministrazione non l’ha mai avuto. Il governatore Fedriga mi ha chiesto di presentargli proposte concrete e ha garantito l’appoggio, a patto che siano ragionevoli».
Può anticipare qualche idea?
«Come gruppo consiliare di Progetto FVG stiamo elaborando una proposta di legge per la montagna. L’idea di partenza è quella di ridurre i costi della vita in montagna tramite una defiscalizzazione, altrimenti non è appetibile. Poi si tratta di lavorare sul turismo e sulla pulizia del territorio, anche rendendo obbligatoria la manutenzione di un determinato perimetro attorno alle frazioni. La legge 10 ha pochissime risorse, ma ha prodotto risultati visibili laddove è stata applicata con impegno. In questo senso Stregna è un bell’esempio per tutti». (Ezio Gosgnach)
Deželni odbornik Pierpaolo Roberti je pripravil predlog za reformo lokalne samouprave v Furlaniji Julijski krajini. Deželna vlada je zakonski predlog sprejala na seji 11. oktobra in ga poslala v obravnavo deželnega sveta. Reforma naj bi bila sprejeta na koncu tega leta ali v začetku prihodnjega. »Jeziki, stara dela, ljudske navade in narečja so korenine, ki človeka vežejo svoji skupnosti. Iz teh korenin in iz reforme lokalne samouprave, ki mora izhajati iz čuta pripadnosti eni skupnosti in ne iz umetne razmejitve teritorija, se bosta rodila nova podoba naših krajev in preporod naših občin,« je Roberti poudaril isti večer v Sauodnji, ob predstavitvi knjige Luise Battistig Živiet na planinah, ki jo je izdala zadruga Most.
Zakonski osnutek ukinja Medobčinske zveze (UTI), ki jih je v prejšnjem mandatu vsilila vlada Debore Serracchiani in so naletele na odločen odpor številnih županov, in spet postavlja neke vrste pokrajin, ki bodo pa zaenkrat imele le pristojnost za šolske stavbe in jih bodo vodili komisarji.
Spet bodo pa zaživele gorske skupnosti (Comunità di montagna), ki so jih ukinili s prejšnjo reformo. Ena bo povezovala občine Nediških in Terskih dolin, se pravi celotno Benečijo, druga pa guminsko območje, Kanalsko in Železno dolino z Rezijo vred. To predstavlja povratek na staro stanje z izjemo Brd, ki so bile pridružene Nediškim in Terskim dolinam. V skupščini skupnosti bodo sedeli župani in predstavniki občinskih opozicij. Glasovalo se bo po načelu en član, en glas, medtem ko je v medobčinskih zvezah teža vsake občine odmerjena po številu prebivalcev.
Med beneškimi župani in drugimi lokalnimi politiki so reakcije zaenkrat pozitivne. Deželni svetnik Giuseppe Sibau ni pa prepričan, da je prava rešitev zaupati politike za gorata področja nekemu Svetu za gorsko samoupravo, ki bi nastal v okviru Deželnega sveta za lokalno samoupravo.

https://www.dom.it/nova-reforma-bo-zdruzila-benecijo_slavia-unita-nella-nuova-riforma/

Če je naša Dežela premalo pozorna do Slovenije…



Predsednik Dežele FJK Massimiliano Fedriga je v zadnjih dneh spregovoril o mednarodni vlogi naše dežele. Naglasil je potrebo, da bi FJK postala središče diplomatskih in gospodarskih povezav z deželami Srednjevzhodne Evrope. Nekakšen ‘mali Cernobbio’ (v Villi d’Este se letno srečuje
svetovna politična in gospodarska elita), je dodal, in ugotovil, da je Dežela naravni povezovalni dejavnik širšega obmejnega območja, ne samo iz zgodovinskih razlogov, marveč zaradi njenega geopolitičnega položaja. V tem procesu je še kako pomembno sodelovanje med FJK in njenim naravnim zaledjem, ki sega čez mejo v Slovenijo.
Predsednikove besede prepričano podpiramo, saj predstavlja ta vizija edino perspektivo za območje Alpe-Jadran. Njegove besede pa jemljemo z določeno zadržanostjo, saj je tako ambiciozen projekt težko doseči brez prijateljskega sodelovanja s sosednjimi regijami in državami, v prvi vrsti s Slovenijo. In prav tu se kažejo težave. Predsednik je v zadnjem trenutku odpovedal prisotnost na srečanju s slovenskim zunanjim ministrom Cerarjem v Kopru, češ da je isti dan sklical sejo deželne vlade. Verjamemo, da v Ljubljani te odločitve niso sprejeli z velikim navdušenjem.
Ravno tako ni bilo na mestu, da deželnega predsednika ni bilo v Narodnem domu, ko je tja prišel predsednik Republike Slovenije Borut Pahor. Ob takih vljudnostno-institucionalnih zdrsih se odnosi, hočeš-nočeš, šibijo. Tudi Slovenci v Italiji smo si nadejali, da bo deželni predsednik naredil nekaj konkretnih korakov v smer zajmčene slovenske prisotnosti v rimskem parlamentu, kot je svečano obljubil na uradnih srečanjih v Ljubljani. Skrb za manjšine nedvomno sodi med prizadevanja za dobrososedske odnose. V nekaterih deželnih gospodarskih krogih vlada določena nejevolja, ker so se odnosi med Deželo FJK in bližnjo sosedo nekoliko umirili in to ravno v času, ko se je gospodarska izmenjava med Italijo in Slovenijo izboljšala, na deželni ravni pa zmanjšala. Predsednik Dežele je v zadnjem času imel več stikov v smeri Azije in Afrike. Marsikdo se sprašauje, zakaj je zanemaril tiste z najbližjimi sosedi.
Če želi Dežela odigrati vlogo, ki jo je njen predsednik izpostavil na posvetu o Srednji Evropi v Vidnu in z vodjo Srednjeevropske pobude (INCE) v Trstu, mora pospešiti korak v smer dobrososedske dejavnosti in odpraviti diplomatske zdrse. Popravni izpit se ponuja že jutri, četrtek, 24. oktobra, ko v Rižarno pride predsednik slovenske vlade Marjan Šarec. (R. Pavšič)

27 ott 2019

Tolmin, Bovec in Kobarid se vključujejo v zeleno shemo slovenskega turizma


Občine Tolmin, Kobarid in Bovec so se prijavile na peti nacionalni poziv Slovenske turistične organizacije za pospeševanje vpeljevanja trajnostnega poslovanja v turizmu (na okoljskem, družbenem in ekonomskem področju), imenovan Zelena shema slovenskega turizma – Slovenia Green. Shema do danes združuje že 48 destinacij, okoli 40 ponudnikov, štiri parke in dve turistični agenciji z uspešno pridobljenim znakom Slovenia Green. V Posočju se s tem znakom lahko ponašajo že trije ponudniki namestitev, in sicer kampa Koren v Podbeli (Kobarid) in Korita v Soči (Bovec) ter Eco Chalet Astra Montana na planini Stador (Tolmin). Vključevanje treh posoških občin v Zeleno shemo koordinira zavod Turizem Dolina Soče. Do 30. novembra bodo zbirali podatke o trajnosti lokalnega turističnega razvoja ter še naprej osveščali lokalno prebivalstvo, gospodarstvo, obiskovalce in preostale deležnike o pomenu trajnostnega turizma. Na podlagi zbranih podatkov oziroma 100 meril in 100 kazalnikov bodo občine tudi ocenjene in jim bo nato podeljen znak Slovenia Green Destination platinaste, zlate, srebrne ali bronaste barve. Cilj pa vsekakor ni samo pridobitev znaka, temveč resno podpiranje zelene politike na vseh področjih. Svojo zavezo k zeleni politiki so župani posoških občin Valter Mlekuž (Bovec), Marko Matajurc (Kobarid) in Uroš Brežan (Tolmin) uradno podpisali na odprtju daljinske pohodniške poti Juliana Trail 18. oktobra.

26 ott 2019

Anello mariano sul Cammino celeste -. Nova Marijina pot ob Nebeški poti


Finalmente si procede alla tabellazione del sentiero denominato: «Cammino Mariano/Marijina pot». Si realizza un sogno a lungo cullato: un sogno su un percorso di 30 chilometri che permette di collegare (aprire e chiudere) l’anello che si innesta tra Masarolis/Mažeruola e Montemaggiore/Brezje. Costituisce la quinta tappa di «Cammino celeste/ Nebeška pot». Il nuovo sentiero consentirà, uscendo dal tracciato di Masarolis/ Mažeruola ex valico di Robedischis/ Robedišče, di raggiungere il santuario dell’apparizione mariana a Porzus/Porčinj e la Croce delle rogazioni di Subit/Subid per poi, come detto, ricongiungersi con Prossenicco/ Prosnid e Montemaggiore/Brezje. Il progetto, fortemente voluto e pensato dal Gruppo di Lavoro del Santuario Mariano, ha trovato la straordinaria e fattiva collaborazione delle Pro loco di Porzus/Porčinj e di Subit/Subid, dell’Associazione Val Grivò di Faedis/Fojda e del Comune di Taipana/Tipana.
«Un plauso a tutti questi volontari – dice Sergio Cuffolo, uno di loro –, che per mesi hanno lavorato alacremente, nonostante le proibitive condizioni meteo di aprile e maggio, per far sì che l’anello fosse pronto per la primavera-estate 2019».
Su tutto il tracciato si trovano diversi punti di accoglienza con posti letto a disposizione dei viandanti: la lunghezza delle tappe dipende solo dalla scelta di ciascun pellegrino. Oltre alla segnaletica che indica il percorso, sono stati predisposti 5 pannelli informativi posizionati all’ex valico di Robedischis/Robedišče, alle Malghe/Topli uorh, a Porzus/ Porčinj, a Subit/Subid e a Montemaggiore/ Brezje.
«Si tratta, non c’è dubbio, di un progetto ambizioso di respiro internazionale che nel tempo potrebbe anche rivelarsi un prezioso contributo al sostegno delle microimprese di queste zone», evidenzia Cuffolo. (Paola Treppo)

Dokumentarec o življenju partizana Augusta Marinija, ki se je boril tudi v Benečiji

Pri slovenskem programskem oddelku deželnega sedeža RAI za Furlanijo-Julijsko krajino je nastal nov dokumentarec z naslovom “Proti toku. Zgodba partizana Augusta Marinija.” Režirala ga je Luana Grilanc, scenarij zanj pa je napisala Dunja Nanut. Film, ki traja približno 45 minut, bodo predstavili 18. oktobra na sedežu RAI v Trstu, na RAI 3 bis pa ga bodo predvajali v nedeljo, 27. oktobra, ob 20.50.
O življenju Augusta Marinija je že izšla tudi knjiga z naslovom “Bandito. Augusto Marini partigiano”, ki jo je napisal Mauro Caselli. V njej so zbrani spomini partizana in pripoveduje tudi o obdobju, ki ga je Marini preživel v Benečiji in Posočju. Tu je na primer spoznal tudi beneškega heroja Marka Redelonghija. (TUKAJ lahko poslušate, kaj je sam Marini povedal o beneškem junaku Redelonghiju na predstavitvi  knjige aprila lani v Trstu, februarja letos pa so knjigo predstavili tudi v muzeju SMO v Špetru).
http://novimatajur.it/cultura/dokumentarec-o-zivljenju-partizana-augusta-marinija-ki-se-je-boril-tudi-v-beneciji.html

40 let za oddajo »Ta rozajanski glas« - 40 anni con «Ta rozajanski glas»


Pa litos w saböto pyrvi din otobarja, so pöčale te zïmske tražmišjuni ta-na radio RAI Trst A. Tej po nawadi wsako saböto opuldnë ta-na radio ćë byt tražmišjun Te rozajanski glas po nes.
Litos bojo pomoali Catia Quaglia ano Filippo Pielich ziz Solbice, Giulia Zanetti ziz Bile wkuop ziz Saro Bobaz ziz Liščace, Angelo Di Lenardo ziz Osajoni ano ja, ki pïšën.
Isa to jë na wridna nawada za noše jüdi. So bo molo pošlüšet, da ka jë novaa tu-w Reziji ano karjë drüi lipi rači. Pai litos za nes ğat ta-na trak bo skërbala Barbara Ferluga, ki na dila za RAI. Na bo monćala ta rozajonska cïtira ano te lipe wuže po nes.
Batël nejzat pa zawalit pa wse te jüdi, ki ta-čiz to lëto so pomoali za tyt na ta prid ziz iso lipo nawado. Litos isa tražmišjun na rivawa 40 lit ano za spomanot wse ise lita ćemo se nalëst 3 dni novembarja ta-na Ravanci, tu-w tëj Rozajoski kultürski ïši, na ne 4 populdnë. Bo na lipa fjëšta za wse Rozajone. (Sandro Quaglia)

Rudi Pavšič prejel Red za zasluge Republike Slovenije-Rudi Pavšič ha ricevuto un'onorificenza dal Presidente della Slovenija Borut Pahor

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je danes, 25. oktobra, vročil nekdanjemu dolgoletnemu predsedniku SKGZ Rudiju Pavšiču Red za zasluge. V utemeljitvi je zapisano, da prejme Pavšič odlikovanje »za izjemne zasluge in dolgoletna prizadevanja pri uresničevanju pravic slovenske manjšine v Italiji ter za neprecenljiv prispevek k uveljavljanju medkulturnega dialoga«.
Pavšič, ki je danes predsednik Zadruge Novi Matajur, je v svoji dolgi družbeno-politični karieri zasedal številne pomembne funkcije: bil je med drugim pobudnik in več let predsednik Slovenske manjšinske koordinacije (Slomak), član deželne posvetovalne komisije, član Manjšinskega omizja pri italijanskem notranjem ministrstvu, predsednik Komisije za programske vsebine RTV Slovenija ter član Paritetnega odbora.
Red za zasluge je danes v Ljubljani prejel tudi Marjan Sturm, ki je od leta 1992 do februarja letos vodil Zvezo slovenskih organizacij, eno od slovenskih krovnih organizacij na Koroškem. Kot Pavšič v Italiji si je tudi Sturm v Avstriji prizadeval za uresničevanje pravic slovenske manjšine in je od nekdaj zagovornik medkulturnega dialoga.
http://novimatajur.it/attualita/rudi-pavsic-prejel-red-za-zasluge-republike-slovenije.html

25 ott 2019

Giro d'Italia per tre giorni in Friuli, uno anche a Udine


La novità è il giorno di riposo, con il trasferimento del quartier generale della corsa nel capoluogo friulano, dal quale, dopo la Rivolto-Piancavallo del 24 maggio (con Sella Chianzutan, forcella di Monte Rest, forcella di Pala Barzana), il 26 maggio partirà la Udine-San Daniele, che prevede le scalate alla Madonnina del Domm sul monte Joanaz, al monte Spig e per tre volte al monte di Ragogna. 
Giro d'Italia per tre giorni in Friuli, uno anche a Udine
Resterà per tre giorni in Friuli la carovana rosa del Giro d’Italia, dal 24 al 26 maggio prossimi, con due tappe e un giorno di riposo in cui il quartier generale della tappa sarà a Udine. Lo ha sottolineato “con soddisfazione” l’organizzatore delle tappe friulane del giro, Enzo Cainero, al termine della presentazione, a Milano, dell’edizione 2020 del Giro d’Italia.
Come già annunciato in precedenza, la tappa del 24 maggio partirà dalla Base aerea di Rivolto (con il km 0 a Villa Manin) per arrivare a Piancavallo dopo 183 chilometri, passando per Vito d’Asio, Sella Chianzutan, Forcella di monte Rest, Forcella Barzana.  Poi, il 25 maggio, il trasferimento a Udine da dove il giorno dopo, 26 maggio, ci sarà la partenza per la seconda tappa, di 228 chilometri, che porterà i girini a San Daniele. Il percorso prevede la salita alla Madonnina del Domm, sul monte Joanaz (salita da Canebola, discesa per Masarolis), un primo passaggio per Cividale,  per dirigersi poi su Pulfero, San Pietro al Natisone, San Leonardo, salire il Monte Spig, ridiscendere a Cividale. Si prosegue poi per Faedis, Attimis, si sale a Monteaperta, si scende a Tarcento, Buja, Castello di Susans. La parte finale prevede tre scalate del Monte di Ragogna, prima di chiudere a Cividale.

24 ott 2019

Dan Kobariškega muzeja


V dolino Soče obiskovalce privablja tudi dediščna 1. svetovne vojne, premično dediščino soške fronte pa že skoraj 30 let hrani in vrednoti Kobariški muzej, ki je sestavni del TOP ponudbe doline Soče. V muzeju so v letih, ko so obeleževali stoletnice velike vojne zabeležili rast obiskovalcev: lani je bilo teh kar 65.500, letos, ko so vsekakor pričakovali približno 10-odstotni padec, pa so že našteli več kot 50 tisoč obiskovalcev, avgusta pa na mesečni ravni postavili nov rekord. Kobariški muzej je tudi prvi v Zgornjem Posočju in Julijskih Alpah pridobil znak kakovosti za 5-zvezdična doživetja s “Pripovedjo vojaka s soške fronte”, ki so ga zasnovali v sodelovanju s Fundacijo Poti miru v Posočju in Mlekarno Planika iz Kobarida. V soboto, 19. oktobra, so v Kobaridu s posebno slovesnostjo obeležili Dan kobariškega muzeja. Po pozdravu župana Marka Matajurce je imel slavnostni govor Silvester Gaberšček, vodja Sektorja za nepremično kulturno dediščino na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije. Prisotne pa je nagovoril tudi direktor Kobariškega muzeja Martin Šolar. Ob tej priložnosti so v Kobariškem muzeju odprli tudi novo razstavo “Avstro-ogrska vojska z Zgornjem Posočju, II 25.5.1915 – 23.10.1917”, katere avtorja sta Željko Cimprič in Jaka Fili.

Cultura alimentare e trasmissione dei saperi, una conferenza a Udine





‘Il patrimonio alimentare nell’area di contatto fra le Alpi e l’Adriatico’ è il titolo di una conferenza internazionale organizzata dall’Università degli studi di Udine e dal Centro di ricerca scientifica dell’Accademia slovena delle scienze e delle arti (SAZU) in programma giovedì 24 ottobre nella sala convegni Gusmani dell’ateneo udinese.
La conferenza, coordinata dal prof. Roberto Dapit, è dedicata alla presentazione dei risultati delle ricerche svolte nella regione situata tra il Friuli Venezia Giulia, la Slovenia e la Croazia nella prospettiva storica, linguistica ed etnologica e riguardanti la cultura alimentare e la trasmissione dei relativi saperi.
Dopo gli interventi di saluto, a partire dalle 9.30, delle prof. Antonella Riem e Ingrid Slavec Gradišnik, prenderanno il via gli interventi di studiosi italiani e sloveni incentrati dapprima sullo sviluppo storico e le trasformazioni dei cibi dal punto di vista linguistico, etnografico e sociale, quindi sui cibi e i saperi. Nel pomeriggio gli interventi si focalizzeranno su pratiche, narrazioni e immagini relative al cibo nel contesto festivo e rituale, per concludere sul tema del cibo e del patrimonio.
http://novimatajur.it/cultura/cultura-alimentare-e-trasmissione-dei-saperi-una-conferenza-a-udine.html

23 ott 2019

V Dolenjah o domači toponomastiki - Serata su Dolegna e i suoi toponimi


Scriò/Scriù/Skrljevo
Il territorio di Dolegna del Collio/Dolegne dal Cuei/Dolenje presenta un interessante intreccio linguistico tra italiano, lingua ufficiale, e friulano e sloveno, lingue del territorio nelle rispettive varianti locali. Nei secoli tale intreccio ha trovato riflesso anche nella locale toponomastica.
Il territorio ad Est di Cividale, che alla fine del diciottesimo secolo in gran parte ricadeva nell’area dell’antica pieve di Prepotto, è oggetto del volume «L’antica pieve di Prepotto – Toponomastica e onomastica», curato da Maurizio Puntin e Lauro Iacolettig e pubblicato nel 2015 dall’associazione «don Eugenio Blanchini» e dalla cooperativa «Most». Il libro è corredato dalle fotografie di Oddo Lesizza, originario di quell’area.
Il territorio interessato dalla ricerca è, quindi, luogo d’incontro e di contaminazione tra la lingua friulana e quella slovena.
Sebbene non presente nell’elenco ufficiale delle pievi dell’arcidiocesi di Udine, la parrocchia di San Giovanni Battista di Prepotto in un lontano passato si fregiò di questo titolo. Prepotto, dunque, «fu il punto di riferimento ecclesiastico di un vastissimo territorio che comprendeva popolazioni di lingua slovena e friulana e, fino al 1753, da essa dipendevano i centri di Kožbana e Zapotok (in Slovenia) con le loro frazioni e le parrocchie di Mernicco, Dolegna e Ruttars nell’arcidiocesi e provincia di Gorizia», scrive nella presentazione Giorgio Banchig, cultore di storia locale e presidente dell’associazione «Blanchini».
Venerdì, 25 ottobre, alle 20.00, gli stessi autori presenteranno «L’antica pieve di Prepotto – Toponomastica e onomastica» nell’ex scuola elementare di Dolegna del Collio. La serata sarà arricchita dai canti dei cori «Lis vôs dal Nadison», di San Giovanni al Natisone/San Zuan dal Nadison e «Fantje izpod Grmade», di Duino/Devin.
L’evento è organizzato dall’Associazione «don Eugenio Blanchini», dalla Cooperativa Most e dal Comune di Dolegna del Collio/Dolegne dal Cuei.
Območje občine Dolenje v Brdih zaznamuje zanimivo jezikovno prepletanje. Poleg uradne italijanščine, govorijo domačini tudi furlanščino in slovenščino. Prepletanje jezikov zaznamuje tudi tamkajšnjo toponomastiko.
Ozemlje vzhodno od Čedada, ki je po večini spadalo k območju starodavne plebanske cerkve v Prapotnem, je predmet knjige »Starodavna prafara v Prapotnem – Toponomastika in onomastika«, ki sta jo dokončala Maurizio Puntin in Lauro Iacolettig. Objavila sta jo združenje »Evgen Blankin« in zadruga Most. Knjiga je opremljena s fotografijami Odda Lesizze, doma v Idarski dolini.
»Župnija sv. Janeza Krstnika iz Prapotnega se je v daljni preteklosti ponašala z naslovom prafara, čeprav je v resnici ni na seznamu prafarnih cerkva videnske nadškofije,« je v uvodu napisal zgodovinar in predsednik »Blankina« Giorgio Banchig. Nato nadaljuje: »Vas Prapotno je bila torej referenčna točka za zelo obsežno cerkveno ozemlje s prebivalci slovenskega in furlanskega jezika; do leta 1753 sta bila od nje odvisna Kožbana in Zapotok (v Sloveniji) iz goriške nadškofije in pokrajine s svojimi naselji in župnijami Mirnik, Dolenje in Rutarji.
V petek, 25. oktobra, ob 20. uri bodo v bivši osnovni šoli v Dolenjah knjigo »Starodavna prafara v Prapotnem – Toponomastika in onomastika« predstavili sami avtorji. Večer bosta s petjem sooblikovala zbora »Lis vôs dal Nadison« iz kraja San Giovanni al Natisone/San Zuan dal Nadison in »Fantje izpod Grmade« iz Devina/Duino. Dogodek organizirajo Združenje »Evgen Blankin«, Zadruga Most in Občina Dolenje v Brdih.

22 ott 2019

Fotografska razstava o gaspuodu Antonu Cuffolu/Mostra fotografica su don Antonio Cuffolo



>> ŠPIETAR
>> do konca novemberja,
je na ogled v Beneški galeriji fotografska arzstava o gaspuodu Antonu Cuffolu. Vajajo urniki muzeja Smo: vsak dan 10.-13. ter 14.-18.
>> SAN PIETRO
>> fino alla fine di novembre
è visitabile alla Beneška galerija la mostra fotografica su don Antonio Cuffolo. Valgono gli orari del museo Smo: ogni giorno 10-13 e  14-18.

Likar: “Benečija iz Slovenije potrebuje vladni program gospodarskega razvoja”

V Benečiji so nekoliko zaskrbljeni, ker se bojijo, da se bo to večdesetletno sodelovanje z vami, sedaj ko ste v penziji, nekoliko umirilo. So te skrbi upravičene?
“V Benečijo sem začel zahajati še kot študent leta 1973. Do danes sem spoznal na Videnskem stotine ljudi, Slovencev, Furlanov in Italijanov. Mnogi so postali moji prijatelji. Pravi in iskreni. Uresničili smo nešteto skupnih pobud, krepili smo povezovanje Posočja in obmejnega pasu videnske pokrajine. Čeprav nisem več načelnik tolminske upravne enote, sem ohranil stike s prijatelji na Videnskem. Ne mine dan, da se ne bi srečal ali vsaj slišal z mojimi zamejskimi znanci. Potrebujemo eden drugega. Zato v Benečiji name lahko še naprej računajo, saj prava prijateljstva nikdar ne usahnejo.
Ljudje, ki so na odgovornih položajih v Posočju, bi morali skrbno negovati stike z zamejskim prostorom. Bojim se, da jim to ne gre dobro od rok.”
Upravno enoto Tolmin ste vodili 22 let, vendar ste se tudi prej, ko ste imeli druge zadolžitve, zavzemali za stike ob meji. Zakaj pri drugih upravnih enotah in samih obmejnih občinskih upravah vzdolž meje nismo naleteli na podobno skrb za zamejski prostor?
“Res je, moja prva skrb so bili stiki z rojaki za mejo; pa tudi s Furlani in Italijani. Nikdar nisem delal razlik. Spoštoval sem vsakega, ki je gojil dobro sosedstvo ne glede na narodnost. To je pripomoglo k dobremu vzdušju in zaupanju. Na ta način smo mehčali toge odnose in trdo mejo. V preteklosti so bili odnosi neprijetni, sovražni. Zato se je veljalo truditi za medsebojno sožitje. Na vsem jugoslovansko-italijanskem oziroma slovensko-italijanskem območju je Posočje prednjačilo pri navezovanju stikov. Očitno smo v Zgornjem Posočju vedno čutili, da moramo tudi mi nekaj narediti za izboljšanje položaja Slovencev na Videnskem ter za sožitje z večinskim narodom.”
Leta 1970 so se prvič ob novem letu srečali Slovenci iz Posočja in Beneške Slovenije. Ali ne bi kazalo, da bi poleg takih srečanj med Slovenci z obeh strani meje nastala tudi določena bolj organizirana kontinuiteta v dejavnosti organizacij oziroma društev in kulturni ponudbi? Še vedno vsak zase, kot da bi ta meja močno zarezala med našimi ljudmi?
“Začetniki novoletnih srečanj so bili pogumni beneški možje in vodilni možje tolminske občine na čelu z neutrudnim Vladom Uršičem. Jaz sem bil na srečanju prvič prisoten leta 1973 kot predsednik Kluba tolminskih študentov. Od leta 1979 do danes pa sem bil kot organizator ali soorganizator na teh srečanjih prisoten prav vsako leto. Zadnja leta se je sodelovanje ob meji upočasnilo. Ni več tistega zagona in žara, ki je krasilo stike zadnjih petdeset let. Danes so najbolj povezani kulturni ustvarjalci, kot denimo v društvu Nit, in kobariški ter beneški planinci, saj sta programa dela obeh društev tesno prepletena. Tako bi moralo biti tudi na drugih področjih.”
Zakaj toliko opevani skupni kulturni prostor ostane večkrat prazna fraza? To pomeni, da se razdalja med Slovenci v zamejstvu in tistimi v Sloveniji nevarno veča.
“Za ustvarjanje skupnega kulturnega prostora je potrebna močna zavest in zavzeti posamezniki, ki čutijo nujnost povezovanja kot svoje poslanstvo. Centralna oblast v Ljubljani in lokalne oblasti vzdolž meje zelo slabo poznajo razmere v zamejstvu. Ljubljana najprej vidi Trst, nato Gorico in daleč zadaj so Benečija, Rezija in Kanalska dolina. Prikazovanje tega ozemlja in slovenske skupnosti na Videnskem kot folklorne in eksotične posebnosti ne pomaga k ohranitvi slovenskega jezika in kulture. Predstavniki slovenske države pogosto s svojimi dejanji preveč grobo lomastijo po občutljivem tkivu slovenstva Benečije, Rezije in Kanalske doline. Z nepoznavanjem in z nepremišljenimi dejanji so slovenski politiki in državni uradniki mnogokrat naredili veliko škodo.”
Če ne bo bistvenih premikov v smeri demografske in gospodarsko-zaposlitvene rasti, bo Benečiji težka predla. Mladi se izseljujejo in vasi se praznijo. Nihče pa ne naredi nič konkretnega, da bi se stanje izboljšalo. Zaradi tega se manjša tudi zaupanje do matične države. Ali bo to, kar ni uspelo fašizmu, vojni in hladni vojni, ki je v teh krajih trajala veliko dlje kot drugje, uspelo sedaj, ko govorimo o prijateljstvu, sodelovanju med državama in ko imamo zakone, ki nas ščitijo? Ali ne bi morala biti ena od prioritet Slovenije, da konkretno pomaga skupnosti v težavah? Kaj bi bilo po vaše treba storiti?“Za boljši položaj rojakov v Benečiji bi morali narediti tako, kot je slovenska in tolminska oblast naredila v sedemdesetih in osemdesetih letih dvajsetega stoletja. Tedaj je bil oblikovan vladni program gospodarskega razvoja Posočja, Benečije in Rezije. Ustanovljen je bil sklad, v katerega se je stekal proračunski denar in denar iz drugih skladov. Iz tega sklada so bile asfaltirane ceste do mejnih prehodov v Posočju. V Benečiji in Reziji je sklad financiral izgradnjo treh tovarn v Špetru, obrat v Reziji in gradbeno podjetje v Čedadu. Posebna proračunska sredstva v višini več sto milijonov lir so bila dana dvojezični šoli v Špetru. Tolminska je po potresu dala denar za sanacijo hiš in novogradnje v Benečiji ter za izgradnjo kulturnega doma v Reziji. Tolminska je dala denar tudi za financiranje kulturnih, izobraževalnih in športnih dejavnosti Slovencev na Videnskem. Tak je recept tudi za danes. Ustvariti je treba delovna mesta v obmejnem pasu, da bi se ljudje ne izseljevali, in treba je ustvariti pogoje za dostojno življenje. Sloveniji je uspelo veliko več narediti za rojake na Videnskem pred letom 1991 kot pa po razglasitvi samostojne slovenske države.”
Paradoks je v tem, da Zgornje Posočje beleži vidno turistico in gospodarsko rast, v sosednjih krajih na drugi strani meje pa se borijo za preživetje…
“Tudi letošnja turistična sezona je bila v Posočju zopet rekordna. V Posočju se trudimo sezono raztegniti tudi v jesenske in pomladne mesece. Benečija premore veliko naravnih in kulturnih znamenitosti. Ni pa prave organiziranosti in korajžnih posameznikov, ki bi povzeli izkušnje iz Posočja in iz bližnjega Čedada. Vabim beneške sosede v Posočje na resen pogovor o skupnem delovanju na turističnem področju.”
http://novimatajur.it/attualita/likar-benecija-iz-slovenije-potrebuje-vladni-program-gospodarskega-razvoja.html

21 ott 2019

Benecia, nostro paradiso perduto - Benečija, naš izgubljeni raj


Ritorna il racconto, per alcuni il mito perenne del paradiso perduto; perenne, perché può adattarsi a diversi luoghi e situazioni. Uno di questi è certamente la Benecia, da tutti salutata come l’ultima delle terre promesse, per la salubrità dell’aria, il fresco dei boschi, la purezza dei ruscelli e delle sorgenti d’acqua, la varietà dei frutti, in specie le mele. Proprio da queste sono state attratte le novelle Eve, che dagli alberi proibiti hanno staccato il prezioso frutto, per mangiarlo certo, ma dato che si trattava di quintali, non potevano trangugiarlo da sole, e così si sono date al commercio. Non abbiamo notizie di castighi terrestri, di quelli celesti non osiamo parlare, ma la cosa non deve rimanere impunita, perché rinnova antichi soprusi compiuti ai danni dei Valligiani, quando i prati erano più estesi ed i castagni, in questa stagione, davano i loro frutti generosi e saporiti. Se ne sono accorti anche i forestieri che hanno invaso valli e monti, animati da uno zelo purificatore: hanno pulito tutto, inalberandosi pure, se i proprietari non erano soddisfatti di questa pulizia. Com’è strano questo mondo! E continua ad esserlo, perché questo paradiso continua ad essere espropriato da vicini e lontani, magari invidiosi se sul Matajur rischia di arrivare qualche tappa importante, non importa di che cosa, ma comunque importante. No, la Benecia deve continuare a dare e non deve pretendere, perché a ciò non è stata destinata. Anzi deve essere perfino riconoscente per quel che le è tolto, magnificando al sommo qualche piccolo beneficio del passato. Tanto siamo abituati a piegare il capo. E invece la storia non può continuare così, perché dobbiamo diventare i cherubini che difendono il loro paradiso, come nello straordinario racconto biblico. Se faremo nostro questo proposito, potrebbe succedere nuovamente qualcosa di bello per le nostre valli e soprattutto sarebbero valorizzate tutte le iniziative che da decenni accompagnano la nostra vita. Solo che è necessario un salto di qualità ed una maggiore presenza nella società civile, per marcare la nostra azione e mostrare quella determinazione indispensabile per i nostri tempi. Abbiamo degli illustri predecessori, uomini che hanno lavorato perché giungesse fino a noi, il più possibile intatto, il nostro patrimonio che costituisce la nostra carta d’identità e anche il progetto per il futuro. Ritroviamo le stesse motivazioni, fatte di consapevolezza, di cultura, di fede perché il paradiso che ci è stato affidato, possa fiorire, crescere e portare i suoi frutti, non per la rapina altrui, ma per il nostro bene. (Marino Qualizza)
V uvodniku tiskane izdaje Doma z dne 15. oktobra, odgovorni urednik msgr. Marino Qualizza se odziva na krajo velikih količin jabolk, ko so jo utrpeli v sadovnjakih Nediških dolin.

Commemorazione dei caduti a Caporetto/Kobarid


Veleposlaništvo Italije v Sloveniji je v soboto, 19. oktobra, pri Italijanski kostnici nad Kobaridom organiziralo tradicionalno spominsko slovesnost ob 102. obletnici kobariške bitke in v spomin padlim v prvi svetovni vojni. Kostnico so postavili leta 1938 v spomin italijanskim vojakom, ki so v 1. svetovni vojni padli v okolici Kobarida, Bovca, Tolmina in Rombona. V njej so pokopani ostanki 7014 italijanskih vojakov. Zbrane je nagovoril tudi državni sekretar na Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije mag. Miloš Bizjak, ki je povedal, da je to kraj žalostnega spomina, kjer so svoj mir in pokoj našli italijanski vojaki, ki so med 1. svetovno vojno padli v Zgornjem Posočju in dodal: »Sporočilo tega mesta je zato zelo jasno in trpko… življenje je eno samo. Vojna pa je strašna tragedija in življenj, izgubljenih v njej, ni mogoče povrniti. Danes smo hvaležni, da živimo v svobodni in povezani Evropi. Ponosni smo na svojo narodno identiteto in delamo za dobrobit svoje domovine. V luči spomina na vso bolečino, ki so jo naši narodi pretrpeli v preteklem stoletju, si prizadevamo za prijateljske odnose in sodelovanje s sosednjimi narodi. Pomembno je zavedanje, da si vsi delimo del sveta, na katerem živimo, ter da si prizadevamo ohranjati mir in ga pomagamo vzpostavljati tam, kjer ga kljub vsem naporom mednarodne skupnosti še vedno ni.« Slovenija in Italija sta danes prijateljski državi, ki ju povezujejo politične, gospodarske in kulturne vezi. Sodelovanje na obrambnem in vojaškem področju je vseskozi odlično in razvejano. Delimo si zunanjepolitične prioritete glede sodelovanja v regionalnih povezavah, interes za stabilizacijo in napredek Zahodnega Balkana ter podporo nadaljnji širitvi EU. Slovenski obrambni minister Karl Erjavec se je prav v tem tednu v Benetkah ob robu srečanja obrambnih ministrov držav pobude Adrion srečal z novim italijanskim ministrom za obrambo Lorenzom Guerinijem.Zelo smo povezani tudi prek sodelovanja oboroženih sil naših držav v mednarodnih operacijah in misijah po svetu. Še posebej tesno sodelujemo v operaciji Odločna podpora v Afganistanu, KFOR na Kosovu, UNIFIL v Libanonu, Okrepljeni prednji prisotnosti (eFP) v Latviji ter v operaciji EUNAVFOR MED Sophia. Sodelujemo tudi v Večnacionalnih silah kopenske vojske v okviru brigade Julija iz Vidna. Povezuje pa nas seveda tudi »Pot miru od Alp do Jadrana«. Soška fronta – bojna črta od Rombona do Jadranskega morja, je bila zaradi dolgotrajnih vojaških operacij, težavnega goratega terena in gorskega podnebja eno najhujših bojišč v prvi svetovni vojni.  Državni sekretar mag. Miloš Bizjak je k italijanski kostnici položil venec. Padlim so se poklonili in položili vence tudi številni predstavniki italijanskih in slovenskih oblasti in društev. (www.gov.si)
Sabato, 19. ottobre, i sindaci delle Valli del Natisone e dell’intero mandamento di Cividale si sono recati a Kobarid per rendere omaggio ai caduti nella prima guerra mondiale sepolti nell’ossario di San Antonio. La cerimonia è stata organizzata dall’Ambasciata italiana a Lubiana. Dopo gli onori ai caduti e la deposizione di corone, è stata celebrata la santa messa e, nel cimitero del paese, è stato reso omaggio alla tomba dei partigiani caduti nella lotta di liberazione. Il governo sloveno era rappresentato dal segretario di Stato alla difesa Miloš Bizjak, mentre gli onori di casa sono stati fatti dal sindaco di Kobarid Marko Matajurc.

18 ott 2019

Commemorazione ai caduti

ossario di Kobarid-Caporetto
V saboto, 19. otuberja, bojo šindaki in druge oblasti iz Čedada in Nediških dolin šli v Kobarid, de bi se poklonili našin sudadam, ki so padli v parvi svetovni vojski in počivajo v kostnici par Svetim Antonu. Napoviedana je parsotnost tudi italijanskega ambasadorja v Ljubljani, italijanskega genaralnega konzula v Kopru, predstavnika slovenske vlade, županov in drugih oblasti iz Posočja. Komemoracija bo začela ob 10. Narpriet bojo položli kranciljne, natuo bo sveta maša. Počastili bojo tudi grobnico partizanov na kobariškem britofu.
Sabato, 19. ottobre, i sindaci delle Valli del Natisone e dell’intero mandamento di Cividale saranno a Kobarid per rendere omaggio ai caduti nella prima guerra mondiale sepolti nell’ossario di San Antonio. L’appuntamento è alle 10 con la deposizione di corone, seguirà la santa messa e, nel cimitero del paese, l’omaggio alla tomba dei partigiani caduti nella lotta di liberazione. È prevista la presenza dell’ambasciatore italiano a Lubiana, del console generale d’Italia a Koper/Capodistria e di un esponente del governo sloveno, oltre che dei sindaci e altre autorità dell’alta valle dell’Isonzo.


Omaggio a Don Antonio Cuffolo

A 130 anni dalla nascita e a 60 dalla morte, sabato 11 ottobre prima a S. Pietro al Natisone e poi a Lasiz di Pulfero si sono tenuti due momenti significativi per ricordare la figura di don Antonio Cuffolo, parroco originario di Platischis che dal 1920 alla scomparsa è stato prima cappellano e poi parroco a Lasiz. Una figura a cui si è ispirato lo scrittore sloveno France Bevk per il suo romanzo ‘Kaplan Martin Čedermac’. Il suo impegno per i diritti della gente della Benecia, compreso quello di poter usare senza restrizioni la propria lingua slovena, è stato evidenziato da Giorgio Banchig a margine dell’inaugurazione di una mostra fotografica dedicata al sacerdote. Banchig ha anche mostrato l’ultimo quaderno dove don Cuffolo ha tenuto il suo diario, in sostanza fino a pochi giorni prima di morire. Con un ricordo dello zio è intervenuta anche la nipote, suor Antonia, che ha poi parlato a conclusione della messa che è stata officiata a Lasiz e alla quale ha partecipato anche il coro Naše vasi di Taipana diretto da Davide Tomasetig. L’iniziativa è stata dell’associazione Blanchini e del quindicinale Dom.
http://novimatajur.it/cronaca/fotogalerija-poklon-gaspuodu-cuffolu-ob-130-lietnci-njega-rojstva-an-60-lietinci-smarti.html

ultimo post

auguri